Mnenjski voditelj

N'toko

9. 10. 2015  |  Mladina 41  |  Žive meje

»Kaj lahko komik sploh še naredi, da šokira svoje občinstvo? Zdi se, da ga nič ne spravi iz tira bolj kot poslušati človeka, ki v nekaj iskreno verjame in stoji za svojimi besedami.«
— Stewart Lee, britanski komik

Treba je priznati, lepo je biti opinion maker. Morda sem nekoč stremel k bolj romantični karieri rock zvezdnika ali igralca, a le zakaj bi se izpostavljal krutemu peresu ciničnih kritikov, če lahko uživam večjo slavo kot eden izmed njih? In morda sem nekoč sanjal o drugačnem svetu, o revoluciji in uporu proti družbenim konsenzom, a sem kmalu prišel k pameti in se zavedel, da bi se moral za kaj takega osebno izpostavljati in tvegati svoje dobro ime za neke naivne ideje. Komentatorji bi me raztrgali ob prvem majhnem spodrsljaju. Javnosti bi utegnili razkriti, da nisem pravi revolucionar, da ne prihajam iz skromne delavske družine, da sem prepisal del diplome, da sem nekoč nastopil v reklami za brivnike ... Ne, politični boj ni zame. Svoje znanje in talente bom uporabil za kritiziranje idej drugih in za duhovito portretiranje sonarodnjakov. To imajo ljudje radi.

Nič, ura je že skoraj tri, čas je, da si malo oddahnem od brskanja po internetu in naredim še kaj družbeno koristnega. Grem malo ozaveščat folk in jim povedat, da so politiki v kurcu (VSI politiki, da ne bom slučajno izpadel pristranski), da je država sprevržena (SAMO Slovenija, da ne bom slučajno izpadel pristranski) in da so vsi levo ali desno (oboje je ISTO, da ne bo pomote) usmerjeni ljudje dvoličneži. »Poglejte jih, s svojih iPhonov si postajo slike Che Guevare!« »Ha, nekaj pridigajo o evangeliju ljubezni, potem pa takole širijo nestrpnost ...« Lahko se poslužujem posploševanja, kvazipsihologije, nacionalnih stereotipov, intelektualnega snobizma in še marsičesa, za vsako ceno pa se moram izogibati politični pristranskosti.

Kot dober mnenjski voditelj se namreč zavedam, da imam največ potencialnih fenov med apolitičnimi ljudmi, zato mi bo ob vsaki objavi, ki diši po ideologiji, hitro začelo padati število sledilcev. Večji del naše družbe sestavljajo desničarji, ki se strogo izogibajo tega naziva, da jih prijatelji ne bi slučajno popredalčkali skupaj s sektaškimi janševci, in levičarji, ki se jim zdi kakršnokoli sodelovanje v političnem procesu smrtni greh. Zato mora imeti uspešen mnenjski voditelj za vsako priložnost mnenje o tem, kaj bi morala Slovenija narediti, a hkrati brez usmiljenja obsoditi vsakega, ki bi to dejansko poskusil. Vsako konkretno dejanje namreč že predstavlja delitev na »naše« in »vaše« in je gotovo storjeno zgolj zaradi nabiranja političnih točk. Nikoli ne smem dati ljudem občutka, da navijam za takšno ali drugačno usmeritev. Moja publika niso aktivisti, ki bi želeli spreminjati svet, ampak pasivni opazovalci, ki se želijo počutiti dobre in pametne ter se pri tem še malo zabavati.

Da bi dosegel srca te sredinske publike, je treba vse teme kar se da depolitizirati. Lahko se zavzemam za lačne otroke ali brezdomce, ampak le z zbiranjem denarja prek simpatičnih medijskih akcij, ne pa s političnim pritiskom. Lahko se zavzemam za begunce, ampak zgolj na ravni dobrodelnosti – na meje prinesite topla oblačila in hrano, aktivizem pa pustite doma. Lahko se zavzemam za legalizacijo marihuane, a zgolj na načelni ravni, ne pa na ravni dejanske politične implementacije – to bi bilo že kolaboracija s strankami. Lahko se zavzemam za pravice gejev, manjšin ali žensk, ampak jih moram obravnavati kot ločene boje za identiteto posameznih skupin, nikakor pa ne kot politični boj za enakopravnost vseh ljudi. Včasih je potreben izjemen napor, da vse teme odlepim iz konteksta širše družbe, ampak je trud poplačan z ovacijami publike, ki vedno nagradi mojo ideološko nevtralnost. Jaz sem glas ljudstva, ne pa politike!

Morda si me res ne bodo zapomnili kot načelnega človeka, ki je v nekaj verjel in se je za to boril, a komu je to sploh še pomembno?

Edini problem je, da mojemu zgledu sledi vse več sodobnih politikov. Tudi oni so se začeli zavedati, da jih bodo ljudje nehali jemati resno v sekundi, ko se bodo za kaj opredelili. Miro Cerar je postal predsednik vlade tako, da se je sredinskim volivcem predstavil kot strokovni opazovalec, ne pa kot politik. Daje slutiti, da ima o stvareh mnenje, a se ne bo do ničesar konkretno opredelil, ker bi ga takšno »nabiranje političnih točk« že izpostavilo kritiki. Manj ko se politiki ukvarjajo s politiko, bolj so priljubljeni. Lahko sklepajo zasebne posle, kupujejo nepremičnine ali se slikajo za koledarje, samo da ne težijo z ideologijo.

Temu se ne gre čuditi, saj tako predstavniki sistema kot njegovi kritiki že leta ljudem govorimo isto stvar: s politiko se ukvarjajo samo pokvarjenci in fanatiki, vi se raje brigajte zase in pridno služite denar. Delo naših voditeljev je tako postalo na las podobno delu najglasnejših kritikov establishmenta – vsi tekmujemo v dokazovanju, da nismo zaznamovani z nobeno ideologijo. Očitno smo presegli razlike in skupaj dajemo ljudem to, kar si najbolj želijo: svet, v katerem se ne bi bilo treba ukvarjati s težkimi vprašanji. Vsak dan jim rišemo pravljični svet, kjer se lahko brez nadležne družbene angažiranosti počutijo kot nosilci napredka. Gre za igro nenehnega pretvarjanja, katere stranski produkt so nemočni državljani in ekstremno slabi politiki, ampak kaj moremo – to ljudje pač hočejo.

Lepo je biti opinion maker v obdobju, ko je politika mrtva in šteje le še javno mnenje. Morda si me res ne bodo zapomnili kot načelnega človeka, ki je v nekaj verjel in se je za to boril, a komu je to sploh še pomembno? Naša generacija se bo v zgodovino vpisala kot tista, ki si ob vseh mednarodnih konfliktih, razpadanju Evropske unije, begunski krizi, porastu revščine, množičnemu nadzoru in izgubi suverenosti nikoli ni umazala rok s politiko. Ves čas smo vzdrževali prijazen diskurz, se brigali zase, se izogibali konfliktov in ostali ideološko čisti.