Nevarna ženskost

Heni Erceg

23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Hrvaška

»Napadajo me, ker sem ženska,« je s solzami v očeh tarnala nekdanja hrvaška premierka in skušala ustvariti videz nemočne punčke, ki jo je nekdo pahnil v brezobzirni politični svet, ter tako prikriti plehkost svoje politike. Toda maske so padle že, ko se je gospa Kosor odločila, da se bo vselila v tuje stanovanje, in iz njega prej brez najmanjšega obotavljanja vrgla oba lastnika, fanta srbske narodnosti.

Sedanja predsednica države je na začetku mandata podobno izrabljala svoj spol, saj se je predstavljala kot prizadevna in požrtvovalna mama, ki je otroka dojila celo na delovnem mestu, ko je bila zaposlena pri zvezi Nato. Seveda se tudi njena krinka ni obdržala prav dolgo, kmalu se je pokazalo, da je po značaju in svetovnem nazoru prav takšna kot stranka, iz katere prihaja in ki jo pred bližnjimi volitvami odkrito zastopa. Da je torej nacionalistka in ksenofobinja, do beguncev pa ima popolnoma nečloveški odnos. Za gospo Kitarović so ti nesrečni ljudje, ki samo potujejo skozi Hrvaško, izključno grožnja, zato je čas, pravi, da tudi »Hrvaška postavi ograjo ali kakšno drugačno fizično oviro«, saj ni jasno, »kako naj bi se sicer obvarovala pred vsemi temi siromaki«. Trdi še, da težava ni v Madžarski, ki je medtem tudi svojo zeleno mejo zavarovala z nevarno žico, na kateri zdaj množično umirajo jeleni in druge živali, ampak »v nas«, v Hrvaški, ki še vedno sprejema begunce. Vlado napada z lažno trditvijo, da je »sistem sprejemanja beguncev na Hrvaškem v razsulu«, da bi pripomogla k predvolilni kampanji svoje stranke, pa je ni bilo sram niti z madžarske televizije napasti uradno politiko domovine in razglašati svojega odvratnega orbanovskega mnenja o beguncih.

Ko pa se je navsezadnje le pokazala v begunskem centru, ni bilo niti sledu več o nežni ženici in materi, med skupinami prezeblih nesrečnikov je hodila kot birič, jih zasliševala kot preiskovalec, ne da bi skrivala dvom glede tega, zakaj so prišli, in potem brezobzirno ugotovila, da gre za migrante, ki bežijo iz gospodarskih razlogov, ne za eksodus zaradi vojnih strahot. Gospa Kitarović brez trohice sočutja s temi ljudmi kot napeta puška na braniku interesov svoje nacionalistične stranke v nadvse občutljivem političnem trenutku, ki je posledica begunske krize, vztrajno širi paniko in uveljavlja sovražno politiko do beguncev.

Čisto mogoče je, da se je madžarski premier odločil zapreti mejo prav z namenom, da bi hrvaški nacionalistični opoziciji priskočil na pomoč pri ustvarjanju zmede tik pred parlamentarnimi volitvami.

To je v skladu s politiko držav Višegrajske skupine, katerih srečanja se je pred kratkim udeležila in kjer so članice – Poljska, Češka, Slovaška in baltske države – ugotovile, da je edina rešitev, če si želimo Evropo brez beguncev, da na njene zunanje meje, torej tudi na madžarsko-hrvaško mejo, pošljemo vojsko. Češki vojaki so tako ali tako že tam, poljski bodo vsak hip. Hrvaška predsednica odkrito zagovarja vojaško obrambo hrvaških meja, pa tudi praktično uveljavljanje zamisli, za katero pravi, da je njena, nanaša pa se na tako imenovano vertikalo Jadran–Baltik–Črno morje, ki naj bi bila po njenih besedah »v vsakem pogledu naravno okolje Hrvaške«. Seveda pri tem ne gre samo za »beg pred Balkanom«, kar je prav tako zelo zaželeno, ampak tudi za vdano izvajanje ameriške politike, torej ustvarjanje za Rusijo neprepustne zapore. Militantna prva ženska v državi v Hrvaški vidi zunanji obrambni zid te protiruske utrdbe, sestavljene iz nekdanjih komunističnih držav, ki bi po nalogu Amerike najraje postavile novo železno zaveso, s katero naj bi Rusiji preprečevale stik z Evropo. In mimogrede še varovale svojo nacionalno suverenost pred umazanimi begunci z vzhoda.

V glavnem, Kolinda Grabar Kitarović je občutljivo begunsko vprašanje izkoristila, da bi pred bližajočimi se volitvami odkrito promovirala svojo profašistično stranko in spodbudila uvedbo izrednih razmer. Zdaj ima končno razlog za zadovoljstvo, ker po tem, ko je Madžarska nepredušno zaprla svojo mejo, Hrvaški v resnici grozi begunski kaos. Toda ali se je sploh treba spraševati, kako da je ta nagla madžarska poteza – navkljub sporočilom iz Nemčije, da beguncev ni treba zadrževati – sledila takoj po tridnevnem druženju hrvaške predsednice z madžarskim premierom Orbanom? Najbrž je čisto dovolj razlogov, da verjamemo v iskrenost sodelovanja med tukajšnjimi nacionalisti in tem malim diktatorjem, ki spretno zbira okrog sebe skrajno desne stranke znotraj EU, kar dokazuje ravno Višegrajska skupina. Zato je čisto mogoče, da se je madžarski premier odločil zapreti mejo prav z namenom, da bi hrvaški nacionalistični opoziciji priskočil na pomoč pri ustvarjanju zmede tik pred parlamentarnimi volitvami.

Zaradi tega je mogoče reči, da se je gospa Kitarović odločila za dobro diplomatsko potezo, resda le za svojo stranko in na škodo države. Toda ona in njeni profašisti tako ali tako vidijo Hrvaško kot z žico obdano vojaško utrdbo, kot dobro urejeno afganistansko Natovo oporišče, kakršno je svojčas v maskirni uniformi vzneseno obiskala, taborišče, v katerem bodo podložniki salutirali in raportirali brez odvečnih vprašanj. In v katero bo vstop Judom, pardon, beguncem, strogo prepovedan. Prav zaradi tega je hrvaška predsednica zanesljiv dokaz, da je politična brezobzirnost brez spolnega predznaka.