Dva svetova

N'toko

23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Žive meje

»Ko gledam poročila, me prime strašen občutek tesnobe. Zdi se mi, da padam v depresijo. Stara sem 15 let – ali ne bi bilo mogoče bolje, da se izogibam težkih tem in si ohranim zdrav um?« Vprašanje me je doletelo po koncu neke okrogle mize, kjer smo razpravljali o aktivnem državljanstvu mladih. Priznam, nisem imel pravega odgovora. Lahko je v skupini enako mislečih voditi visokoleteče razprave o problemih sodobnega sveta, precej težje pa se je s temi problemi spopadati v vsakdanjem življenju – v družini, šoli, službi in drugih situacijah, kjer nimajo velika vprašanja kaj iskati. Nasprotno, da bi življenje mirno teklo naprej, se moramo čim manj ukvarjati s temnimi platmi naše družbe, saj bi v nasprotnem primeru utegnili postati depresivni in nesposobni normalnih pogovorov.

Da so strahovi zaskrbljene 15-letnice še kako upravičeni, sem imel priložnost spoznati v zadnjem mesecu, ko sem nehote pogledal pregloboko v brezno evropske begunske politike in nisem mogel več odmakniti pogleda. Precej nas je ob spremljanju poročil o krutih usodah beguncev, predvsem pa ob nestrpnih reakcijah na njih, doživelo omenjene občutke tesnobe in nemoči. V kakšnem svetu vendarle živimo? Kako lahko dopuščamo takšno ravnanje z ljudmi? Ta vprašanja so me brcnila ven iz udobnega publicističnega mehurčka na realna tla – na teren z aktivisti in aktivistkami, ki se že leta ukvarjajo s katastrofalnimi posledicami slabih evropskih mejnih politik na življenja ljudi. Opolnomočenje nepreglednih množic, ki so morale svoje domove zamenjati za večno nomadstvo med birokratskimi institucijami tujih držav, je vse prej kot lahka naloga, zato pri njej vztrajajo le najbolj osebno angažirani posamezniki. Več let boja z mlini na veter pa človeka izčrpa, ga naredi jeznega, žalostnega. Mnogi se vračajo iz begunskih taborišč povsem skrušeni, a hočejo čim prej spet tja. Na njihovemu delu tudi ni ničesar glamuroznega. Na živce gredo tako oblastem kot tudi navadnim ljudem. Ko se po napornem prostovoljnem delu vrneš domov, te v inboxu čaka desetine sovražnih komentarjev in groženj. Že po nekaj dneh tega ukvarjanja z evropsko hinavščino nisem bil več sposoben normalnega pogovora.

A življenje gre naprej in od človeka zahteva normalnost. Kmalu sem si moral spet nadeti nasmešek in se odpraviti na glasbeno turnejo. Medtem ko so se begunci drenjali v zasilnih prenočiščih blizu mojega doma, sem sam minglal med profesionalci glasbene industrije na nemškem glasbenem sejmu in prepričeval razvajeno festivalsko publiko, da je ravno moj brand elektronskega hiphopa tisto, kar najbolj potrebujejo. Iz pogovorov med udeleženci bi človek sklepal, da je Evropa eno samo čudovito polje priložnosti, kjer nas vse čakajo bleščeče zvezdniške kariere. Nobenih upadlih obrazov, jeznih debat ali frustracij – samo uspeh, uspeh in še enkrat uspeh. Moje objave o upehanih migrantih so tako zamenjale slike urbanih kreativcev, ki se jim niti med evforičnim plesom ne pokvarijo frizure. Realnost je ponovno postala takšna, kot bi jo radi videli. Ponovno sem postal uspešno integrirani Evropejec, ki se pridno trži, se ne zažira v proračun in nikomur ne moralizira. Jezni komentarji so se umaknili lajkom in čestitkam.

To sta dva svetova, ki bivata eden poleg drugega, a se ne smeta nikoli srečati. Svet jeznih in razočaranih ljudi, ki se prebijajo skozi humanitarno greznico pod evropsko zgodbo o uspehu, ter svet podjetnih zanesenjakov, ki morajo verjeti, da stvari nekako štimajo in da gre svetu očitno že dobro, če gre dobro njihovim karieram. Shizofrenost sodobnega življenja se mi najbolje izriše med brskanjem po Facebooku, kjer se ena poleg druge vrstijo novice o človeških tragedijah in selfiji z žurov. Na eni strani »Pridite na protest!«, na drugi pa »Kupite moj novi album!«. Težko je živeti v obeh svetovih. Težko je gledati posledice sistemske diskriminacije, ki je temelj naše družbene blaginje, in hkrati iz sebe delati všečen produkt za premožnejše kupce. Situacija je podobna tistemu znamenitemu Polnočnemu Klubu z gostoma Zvonetom Šerugo in Tomom Križnarjem, kjer je Šeruga vzneseno prodajal turistične dogodivščine, Križnar pa mu je očital vojno dobičkarstvo in sredi oddaje jezno zapustil studio. »Ne morem več samo gledati lepih punc, krasnih rožic in sončnih zahodov.«

Nič nenavadnega ni, da nas ob soočenju s poročili popade tesnoba. Opremljeni smo za življenje v tistem drugem, Šerugovem svetu. V svetu nenehnih nasmeškov in inspiracijskih citatov. Živeti moramo ob bodečih žicah, a jih hkrati ne videti. Verjeti moramo v motivacijske puhlice tipa »Prihodnost pripada podjetnim«, čeprav nam realnost okoli nas vse bolj kaže, da prihodnost pripada predvsem ljudem s pravimi potnimi listi. Tako smo v času, ko pripisujemo izjemen pomen finančnemu opismenjevanju in oblikovanju veščin, ki naj bi mladim pomagala preživeti »v resničnem svetu«, postali nesposobni nasloviti najhujše družbene probleme pod lastnimi nosovi. Znamo napovedati trende zaposlovanja, hkrati pa ne vemo, zakaj na Bližnjem vzhodu poteka vojna. Ne vemo, kam in zakaj naše vlade z našim denarjem pošiljajo vojake. Ne vemo, kakšne sporazume sprejemajo v naših imenih. Mar smo res sposobni preživeti v resničnem svetu?

Kolaps sistema ob prihodu beguncev je dober kazalec, koliko stika z realnostjo zares premore naša družba. Ob situaciji, ki se ne ujema s pravljično idejo Evrope, smo se zatekli v paranoidne teorije zarote in masovno histerijo. Čeprav bi nam zdrav razum narekoval, da ne moremo zaradi birokratskega postopka puščati na tisoče družin zmrzovati na dežju, so le redki premogli zdravorazumsko reakcijo in ponudili beguncem pomoč, saj jih je mainstream prikazoval kot neuravnovešene fanatike in luzerje, ki nimajo česa boljšega početi. Normalni ljudje se brigajo zase in ne težijo s težkimi temami. Normalni ljudje objavljajo slike svojega kosila in se pogovarjajo o lepih stvareh. Morda bi bil čas, da se vprašamo, kaj pomeni biti opremljen za življenje v resničnem svetu. Žalost ob tragediji, jeza ob krivici in sočutje do prizadetih so znaki zdravega uma, ne pa nekakšne patologije. Patološka je družba, ki od nas pričakuje nenehno vznesenost in optimizem.