Poti k Bogu

Vlado Miheljak

6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Dva leva

»Lažje je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji.«
— Škof Peter Štumpf že uveljavlja šeriatsko pravo v Sloveniji

»Glede na situacijo, kot je bila med temi protesti (t. i. ljudske vstaje; op. a.) pred par leti, pa če bi ta člen v zakonu o obrambi takrat obstajal, jaz mislim, da bi ga politika zelo s pridom uporabila.«
— Gvido Novak (Sindikat vojakov Slovenije) svari pred zlorabami spremembe zakona o obrambi

Ko je življenje v običajnem teku, ne moremo vedeti, kakšni so ljudje zares. Celo tega ne, kakšni smo sami. Če hočemo zares spoznati človeka, sebe ali določeno skupino ljudi, moramo opazovati njihovo ravnanje v točkah in trenutkih osebne ali družbene dekompenzacije. Takrat iz dejanj in reakcij vidimo, iz kakšnega testa je kdo. Zgodovina ima zoprno lastnost, da se ne da popravljati za nazaj. Če bi bilo to možno, bi bile v osebni zgodovini marsikoga drugačne epizode, kot jih poznamo. In marsikdo bi imel za nazaj kaj popravljati. Nekateri kar celotne epohe življenja. Si predstavljate prvaka in sprednjo falango SDS? Bivši navdušeni komunisti. Ne le sledilci, ampak (mali) voditelji. Denimo, Gorenak bi gotovo živel manj shizofreno dvojno življenje, če bi imel v osebni zgodovini namesto članarine in funkcij v partiji vpisan obisk festivala na otoku Wight leta 1970, in prvak stranke bi doživljal manj stresov in nočnih preganjavic, če bi znal povedati, na katerih koncertih novega vala konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih je bil, ne pa, katere pohode v Jajce je vodil. Leta 1977 (v letu prvega koncerta Pankrtov!) je vodil Jajcehod v čast 40. obletnice ustanovitvenega kongresa KPS na Čebinah. Tako pa prvi ne ve, kaj je bilo leta 1970 na otoku Wight, drugi ne, kaj je (nam) prinesel novi val v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih ter zakaj je bilo to pomembno. In zaradi te prtljage imajo omenjeni gotovo slab spanec in težke sanje. Kdo ve, morda jih preganjajo moraste sanje, da zamujajo s plačilom partijske članarine. Pač, osebna zgodovina je nahrbtnik, neodtujljivo vraščen na telo. Vse lahko odvržemo, le nahrbtnika osebne zgodovine ne. Ta ostane, tudi ko nas že dolgo ni več. A tako je v politiki vedno in povsod. Morda politiki sami še pozabijo (no, potlačijo) osebno politično zgodovino, a vedno se bo našel kdo, ki jih bo spomnil na črne packe v osebni zgodovini.

Tega pa se najbrž ne zavedajo v celoti socialdemokrati (SD). Res da je to stranka, ki se je dolga leta preživljala s (politično) prostitucijo in preživela. Še najbolj zato, ker ni imela alternative na levici. Ko so se vsi drenjali na sredini in desni sredini, so po inerciji vselej prejeli dovolj volilnih glasov za preživetje. Enkrat (po razpadu LDS) celo za zmago. A zdaj je drugače. Z onečaščeno blagovno znamko nimajo več koga nagovarjati. In nimajo tudi nikogar, ki bi z avtoriteto socialdemokrata nagovarjal t. i. zmerno levico. S tem delajo veliko uslugo ZL, ki kot »levo-leva« stranka z lahkoto nagovarja tudi volivce strankarsko izpraznjene leve sredine. Gotovo je eden zadnjih, ne pa poslednjih suicidalnih poskusov socialdemokratov glasovanje proti referendumu o spremembi Zakona o obrambi. To, ne da bi bili preveč patetični, spominja na neko drugo socialdemokracijo, v neki drugi deželi, v nekem drugem času. Najbolj nerodno je, da socialdemokrati (SD) ne vedo, ne zakaj je zakon sporen, ne zakaj je sporen glas proti referendumu. A pojasnilo je na dlani. Dejansko ne vedo niti zakaj, niti v čem so socialdemokrati. V politiki sicer ni modro pokopavati živih, a zdi se, da je zadnje dejanje obilen kamen za nagrobni spomenik SD. Če bo presahnila, predlagam epitaf: »Nismo vedeli, ne kdo smo, ne kaj smo, ne od kod smo, ne kaj bi radi postali. Zato smo presahnili.«

Z lastno preteklostjo in sedanjostjo pa nima težav le politika in njeni akterji, ampak tudi cerkev. Tako vesoljna kot nacionalna. A če se je s Frančiškom le začela obračati k ljudem in njihovim potrebam, je s slovensko RKC drugače. Na trenutke se je zdelo, da bo pod Zoretovo pastirsko palico tudi v zatohlo podalpsko deželo prišel duh Frančiškove moralno prenovljene cerkve. A smo se ušteli. Nič se ne bo spremenilo. Cerkev bo še vedno bolj kot žrtve ščitila storilce in grešnike v svojih vrstah. Tako je bilo vedno. Spomnimo se, kako je sistematično ščitila pedofile v lastnih vrstah. In zato zadnji islamofobni in ksenofobni izpad murskosoboškega škofa Štumpfa ne preseneča. Apel proti premraženim, lačnim in ponižanim romarjem na poti proti obljubljeni deželi ter proti karitativni pomoči je verjetno ena od najnižjih točk RKC po aktivni kolaboraciji ljubljanske nadškofije s fašističnim okupatorjem med drugo svetovno vojno. In ne zbujata začudenja toliko izpad grešnega škofa in njegova invalidna pojasnitev z vpeljavo distinkcije med begunci in migranti kot neodzivnost vrha slovenske cerkve. Ni dovolj, da povedo, da cerkev ne kani ločevati med nesrečniki in odrekati pomoči, ampak bi se morala od sprevrženega grešnika v lastnih vrstah distancirati. Dokler ostaja Štumpf škof, so njegova stališča hkrati stališča celotne slovenske RKC. Kar niti ni čudno. Bolj ko ne eksplicitna islamofobija se vleče od nadškofa Rodeta in celo »mehkega« Urana do aktualnih dni.

Pristajanje slovenske RKC na distinkcijo med begunci in migranti je v neposrednem nasprotju s poslanico papeža Frančiška (19. 1. 2014) s pomenljivim naslovom: »Migranti in begunci: naproti boljšemu svetu«. V njej papež zaokroži apel z mislijo, da migracije lahko tudi odprejo prostore za rast »novega človeštva«. Češ, vsaka tuja zemlja je lahko domovina in vsaka domovina je lahko tuja zemlja.