Jezdec na oslu

Janko Lorenci

6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Kolumna

Evropa brez EU bi bila drugačna, znova razdrobljena, sprta, sebi nevarna celina. Toda v Uniji že dolgo potekajo procesi, ki jo spodkopavajo. Za velike članice veljajo ena, za majhne druga pravila. Razlike v razvitosti med severom in jugom EU naraščajo, hkrati usiha solidarnost. Skupnost je nastala kot nedemokratična tvorba in taka v glavnem tudi ostala. Dokler bo taka, se bo težko spremenila na boljše.

Družbe se pod pritiskom neoliberalizma spreminjajo; neenakost se veča, srednji razred je negotov, nastaja množični prekariat, socialnost peša. Ta postopni zaton socialnega kapitalizma pospešujejo krize, spet plod neoliberalizma. Krize pospešujejo tudi kulturni prelom – nestrpnost, ksenofobija, strahovi naraščajo, to stop-

njuje nacionalizme, populizme, ekstremizme vseh vrst. Ta proces nam zgoščeno slika begunska kriza. Tudi to rahlja evroskupnost. Trdnejše federalne države kot ZDA take tegobe lahko prenesejo, EU, ki ni ne tič ne miš, pa težko.

Slovenija se v taki Uniji znajde slabo – in slabše, kot bi se lahko. Njen osnovni interes je, da bi bila EU čim bolj podobna zamišljenim idealom – solidarna, približno enako razvita, demokratična ... A za to razen puhlic ne stori nič; je zgolj pasivni opazovalec dogajanja, oportunist, ki čaka, da se priključi zmagovalcem, ti pa ga seveda nikoli ne nagradijo. Sebe dojema kot provinco, vrhove EU pa kot višjo silo. Tudi zato navzven ni nacionalistično zagnana kot vse več članic, ampak v lastnih očeh preprosto manjvredna. Od tod navada reči, da k nam nekaj prihaja iz Evrope – kot da ne bi bili njen del. Ta drža, izražena med drugim s klavrno servilnostjo politike, starejšo, kot je naše članstvo v EU, je sčasoma nujno privedla do tega, da nas kot pohlevno periferijo jemlje tudi Unija. Nekatere druge, prav tako majhne članice, so iz čisto drugačnega testa.

Vse to prispeva k temu, da iz EU jemljemo manj dobrih stvari, kot bi jih lahko, in uvažamo več slabih, kakor bi nam bilo treba. Poglavitni krivec je seveda naša etablirana politika, v njej pa je šel najdlje veliki osamosvojitelj Janša, ko je jasno in glasno zahteval prihod trojke in s tem popolno izgubo suverenosti. A enako škodljivo kot drža politike je ravnanje nekaterih institucij, še zlasti vplivnega guvernerja Boštjana Jazbeca (Banka Slovenije), ki, kot pišejo Gospodarska gibanja, še vedno namerno blokira bančna posojila gospodarstvu, pred tem pa je Slovenijo olajšal za okroglo milijardo (1.000.000.000) evrov, saj je od bank zahteval daleč preveliko dokapitalizacijo – ker je tako arbitrarno hotel Bruselj. Komu je lojalen ta človek? Gre za dobesedno kolaborantsko ravnanje, nevarno tembolj, ker je ogrnjeno v plašček strokovnosti. Enako pri razprodaji delujeta slaba banka in pisana združba zaslužkarjev. Govorimo, da je potrebna nova industrializacija, a odrekamo posojila lastnim podjetjem in brezumno razprodajamo državno premoženje!

Za to samomorilno blaznost je kriva kombinacija zunanjih pritiskov, zajedavskih lobijev, kolaborantskih ustanov in neoliberalno zanorjene (privatizacija über alles) ter servilne politike. Ta se tudi ne zaveda, v kako slabo smer se giblje EU. Ne zaveda se, da je pozorna evroskeptičnost danes nujna drža. Unija živi na dveh ravneh: ena je idealna in na papirju, druga realna in polna opisanih slabosti. V taki nagniti EU je postala trda obramba lastnih interesov nujnost, tudi če ni v skladu s razglašenimi, a mrtvimi cilji EU. V begunski krizi smo tako – v svojo škodo in škodo beguncev – sprva igrali vlogo kafkovsko pedantnega schengenskega branitelja, v ekonomski krizi smo zlahka sprejeli pretirano zategovanje pasu, dali v ustavo fiskalno pravilo itd. To nadpapeštvo nam dela velikansko škodo.

V EU bi si lahko med drugim pomagali s sklepanjem zavezništev in pripadnostjo kaki skupini. A ostajamo osamljeni jezdec na oslu in se še s sosedi ne razumemo res dobro. Zdaj bi že lahko bili dovolj nezakompleksani, da bi po zgledu višegrajcev sklenili zavezništvo z naslednicami nekdanje Juge. S kom drugim ga ne moremo (višegrajski skupini se naduto nismo hoteli pridružiti), še z njimi bo težko. To ne bi bilo obujanje nepreklicno mrtve prejšnje države, ampak trud za večjo težo vseh potencialnih zaveznic, zlasti nas samih.

Naš položaj v EU je bistven za razvoj. Ta položaj se ne bo izboljšal, če se bo nadaljevala sprega med slabimi vplivi Unije in našimi lastnimi anomalijami. To pomeni, da se mora Slovenija izviti iz pogubnega součinkovanja zunanjih pritiskov in do njih servilne politike, strpne do notranjih kolaborantov in zlizane z domačimi lobiji, ki jim koristi države dol visijo. To lahko doseže samo streznjena politika. Cerar je imel na začetku mandata imenitno priložnost, da razbije to pajdaštvo. Vendar je ni izkoristil. Če bi se temeljito korigiral, bi lahko še vedno postal zaslužen premier in si zagotovil nov mandat. Obe zadnji veliki krizi, ekonomska in begunska, mu to dobesedno narekujeta.

EU ne bo razpadla z velikim pokom, čez noč. Toda vladajoči sistem postopoma najeda osnovno idejo solidarne, socialne, enakopravne Unije. Skupnost je trdoživa, a daljše obdobje zaporednih kriz bo težko preživela. Svaril mrgoli, od zgoščanja kriz prek kipečih nacionalizmov do usihajoče privlačnosti Unije; Turčija se do vstopa ohlaja, Islandija se mu je odrekla, Anglijo vedno bolj mika izstop.

V negotovem, kočljivem okolju živimo. V življenjskem interesu Slovenije, je, da se trudi za idealno Unijo in se nauči živeti v neidealni. Pogoj za oboje je, da se spremeni sama.