Na muhi

Janko Lorenci

13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Kolumna

Sebastjan sproži, begunčeva glava postane krvava kepa, strelca preplavi tiho ugodje. Nasmehne se, oči že iščejo novo tarčo.

Besede Sebastjana Erlaha, ki je begunce v preveliki bližini naše meje doslej streljal samo verbalno, so drastičen primer sovražnega govora, toda tožilec se ni odločil za pregon. Nasploh so tožilci do kazenskega pregona sovražnega govora zadržani. Njihovi argumenti za to se glasijo nekako takole: upoštevamo evropsko in našo sodno prakso, do omejevanja svobode govora zelo restriktivno. Svoboda govora je za demokracijo bistvena in Slovenci imamo za njeno strogo varstvo dobre zgodovinske razloge. Meja med svobodo govora in zlorabo te svobode je izmuzljiva in v dvomu je bolje odločiti v prid svobode. Sovražni govor je mogoče preganjati tudi kot prekršek, ne samo kazensko. Lahkotno uporabo kazenskega pregona bi izkoristila kaka kasnejša nedemokratična oblast. Če bi na veliko preganjali anonimne sovražne govorce, bi naenkrat imeli jalovo, neobvladljivo inflacijo kazenskih procesov.

Vse to drži, vendar bi bilo treba Erlaha in podobne drastične primerke kljub vsemu obtožiti in obsoditi. Erlahov govor je krvoločen, nedvoumen, kužen in navsezadnje napad na vsakršno svobodo. Res pa je tudi, da je lahko kazenska represija samo skrajno sredstvo proti sovražnemu govoru. Tožilci so med drugim zadržani zato, ker se veriga tistih, ki bi morali skrbeti za družbeno higieno, te dolžnosti otresa in jo skuša prevaliti samo na zadnji člen – policijo, tožilce in sodnike.

Zgolj tako sovražnega govora ni mogoče učinkovito omejiti. Popolnoma ga tako ni mogoče odpraviti, ker je vsaki družbi deloma lasten in ker gre za področje, kjer se prepletata nasprotujoči si načeli: svoboda govora in prepoved zlorabe te svobode. Vse to ne pomeni, da ubesedenega sovraštva ni treba zatirati.

Težava je, da ga gojita ali vsaj dopuščata glavni kretničar družbe – politika – in glavni tolmač družbenega dogajanja – mediji. Zmerna politika, leva in desna, bi morala na primer že zdavnaj izobčiti SDS, ki sistematično zastruplja družbo. Politika je že v času, ko je bila Slovenija za begunce še povsem pretočna, ustvarjala ozračje izrednih razmer in tako posredno spodbujala sovražni govor. Lahko bi tudi dosegla, da bi bil v kazenskem zakoniku opredeljen strožje. In širše: državo vodi tako, da slabša položaj množic, duši družbeno pravičnost in seje negotovost. Bes sovražnih govorcev se napaja tudi iz tega, ne samo iz specifičnih osebnih frustracij.

Sovražni govor je dremajoči demon, doma v vseh slojih povsod po Evropi. V ugodnih razmerah se zbudi in lahko postane uničevalen. V prvi fazi je praviloma usmerjen proti šibkim manjšinam, v drugi pa se, dalj časa toleriran, obrne proti večini (glej nacizem). Pri tem gre običajno samo za strupeni vrh nerazvitega, invalidnega javnega dialoga. Slovenski javni dialog je tak in postopoma, še zlasti v dolgi krizi, vodi v odmikanje od realnosti in trajno zastrupitev družbenega razpoloženja. Kjer je dopuščeno reči vse, je prej ali slej mogoče vse tudi storiti – recimo streljati begunce kot kunce. Tako daleč k sreči še nismo.

Peter Kolšek je pred časom podvomil, da je kriza javnega govora res tako strahotna, češ, z internetnimi mediji je na dan izbruhnil jezik, ki se doslej ni mogel javno izraziti, je pa obstajal. To seveda drži. Toda resni tisk hira, družbena omrežja, nekatera polna sovraštva, pa se razraščajo. Nastopanje v njih je privlačno in strupeno udobno; praviloma se pogovarjaš z enako mislečimi, se počutiš v svojem svetu in močan, pohvale tovarišev te delajo še radikalnejšega. Anonimnost oglašanja vse to zgolj stopnjuje.

Proti sovražnemu govoru lahko nekaj dosežejo drugačna drža politike in medijev, strožji nadzor upravljavcev omrežij, strožji pregon, družba, ki vidi perspektive. Samo zaostrena nasprotna retorika je kontraproduktivna – hitro postaneš enak hujskačem. Še večji problem je, kako družbena omrežja iztrgati iz njihove desne ali leve ekskluzivnosti in jih spraviti v medsebojni dialog. Vprašanje je, ali je to sploh mogoče – vrane družijo se rade. Deloma je to tudi normalno.

Nasprotniki sovražnega govora predvsem ne smejo imeti dvojnih meril. Dogaja se tudi to. Če ga na primer zganja Janša, vsi planejo – upravičeno. Ko je Kanglerjeva lutka visela obešena na dravski most, so se vsi samo smejali. Res pa je sovražni govor skoraj brez izjeme stvar (skrajne) desnice, njenih priveskov in privržencev.

Tradicionalni resni mediji sovražnega govora ne uporabljajo. A ker slikanje in vrednotenje družbenega dogajanja v marsičem prepuščajo rumenim medijem in družbenim omrežjem, ga posredno dopuščajo. Hkrati (pre)hitro najdejo konsenz o pomembnih rečeh (recimo neoliberalizmu) in potem drobno debatirajo v tem miselnem okviru, ki rad producira sovražni govor.

Zaradi sovražnega govora ne gre zganjati panike, jemati pa ga je treba zelo resno. Zaradi njegovih učinkov in zato, ker po svoje govori o tlečih problemih in gibanju javnega razpoloženja. Bistveno je, da si različni deli družbe, zlasti politika in mediji, a tudi sodstvo, akademski svet, cerkev ... priznajo kritično stanje javne besede in se zganejo. Pasivnost koristi samo hujskačem. Hkrati ne gre pozabiti, da odsotnost svobode govora uničuje demokracijo bolj kot prisotnost sovražnega govora.

Slabša od sovražnega govora so sovražna dejanja. Najnevarnejša so taka, ki so zavita ne v sovražni, ampak prijazni ali dozdevno tehtni govor. Na to karto hinavskega govora že dolgo igrajo naši neoliberalci, ta čas pa zlasti voditelji gibanja za referendum o pravicah istospolno usmerjenih. Potem je že laže poslušati primitivni sovražni govor.