Pod oklepom

N'toko

6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Žive meje

Nikoli si nisem mislil, da bom doživel dan, ko bosta policija in vojska najpopularnejši instituciji v Sloveniji. Če bi pred pol leta trdili, da bomo njunim pripadnikom peli hvalnice in jim kuhali kosila, bi vas najbrž imeli za prismuknjene. Milan Brglez bi z izjavo o tem, da je blaginja naše družbe odvisna od pooblastil vojske, gladko zaključil politično kariero. Danes pa smo priča dramatičnemu zasuku javnega mnenja, ko nam prisotnost uniforme očitno ne vzbuja več nelagodja, ampak nas pomirja, mediji pa so polni čustvenih zgodb o naših pogumnih možeh v modrem. Kaj, za vraga, se dogaja, da so robocopi, ki so nam s svojimi pendreki in solzivcem (ali pa z radarji in položnicami) še včeraj pomenili simbol državne represije, danes postali naši intimni prijatelji?

Kot še marsikaj drugega so tudi ta preobrat sprožili begunci. Za slabše obveščene državljane je varnostni zanos ob srečanju z množico tujcev seveda logičen – v njihovih očeh policija in vojska varujeta naše meje pred vhodom barbarov, zato jih je treba podpirati z vsem srcem. Toda nič manj spoštovanja naši oboroženci ne uživajo med podporniki beguncev, le da ti policaje in vojake doživljajo kot garaške humanitarce. Slike iz medijev jim kažejo požrtvovalne može postave, ki na hrbtih nosijo begunske otroke in pomagajo obnemoglim popotnikom do oskrbe. Med probegunskimi in antibegunskimi glasovi je tako obveljal konsenz: karkoli že počnejo na meji, je gotovo pogumno in srčno, zato naj počnejo še več tega v čim večjem številu.

A kaj sploh počneta vojska in policija na meji? Na žalost se bosta morala obe strani sprijazniti, da izvajanje nadzora nad izmučenimi množicami ni ravno najbolj plemenit posel na svetu. Njihovo delo na Rigoncah v preteklem tednu je bilo videti tako, da so sredi noči pometali begunce z vlakov na mraz ter jih strpali v ograjeno območje sredi blatnega travnika, obkroženega z oklepniki in vojsko. Tam so brez ustreznih sanitarij, brez hrane in vode ljudje zmrzovali in se dušili od dima zažgane plastike, zaradi »varnostnih razlogov« pa je policija onemogočala dostop humanitarne pomoči. Po dolgem čakanju so begunce v urejenih kordonih poganjali na večkilometrski pohod proti podobno nehumanemu sprejemnemu centru na registracijo – nesmiselni birokratski postopek, po katerem jim sicer pravno pripada možnost šestmesečnega gibanja v Sloveniji, v praksi pa jim ga niso dovolili. Nekateri so za ograjo ostajali tudi po več dni, dokler jih niso peljali na naslednjo mejo. Rigonce, Brežice in Dobova so tako postale peklenski birokratski zapor.

Seveda številni policisti ob tem niso ostali ravnodušni. V grozljivi situaciji so izstopili posamezniki, prevzemali so odgovornost za najranljivejše in jim poskušali olajšati trpljenje. A ne slepimo se – s policijo in vojsko nismo reševali humanitarne krize, ampak smo jo ustvarili. Nismo pomagali množici v njihovem tranzitu, ampak smo jih zadrževali kot zapornike. Ustvarili smo taborišča, v katerih ni moglo priti do drugega kot epidemičnih bolezni, histerije, ločevanja družin in nasilja. Ob pomanjkanju vsega najpotrebnejšega pa so na vsakem koraku stali vojaki in policaji, ki so skrbeli, da nihče ne bi pobegnil izza ograje ali da se ji kak novinar ne bi preveč približal. Tako je vlada Mira Cerarja s svojimi varnostnimi institucijami v glavni vlogi uprizorila največjo humanitarno polomijo v naši zgodovini. Del krivde za razmere nosita tudi hrvaška in avstrijska stran, a ne pretvarjajmo se, da ni bilo alternativ – da nismo vedeli, koliko ljudi je na poti, in da jih je bilo treba kot živino držati za ograjami.

Da bi javnost lažje prebavila razčlovečenje beguncev na naših mejah, je morala pripisati toliko več človeškosti našim represivnim organom, češ da v resnici delamo nekaj dobrega. Ob prizorih beguncev za ograjami smo začeli o njih govoril kot o živalih (novinarji so policijo vztrajno spraševali »A so mirni?«, »Vas ubogajo?«), o njihovih ječarjih pa kot o plemenitih čuvajih, na katere je padlo breme varovanja te črede (»Ste utrujeni?«, »Imate dovolj hrane?«, »Je vašo družino kaj strah za vas?«). Tako so ljudje s strelnim orožjem v rokah in črnimi maskami čez obraz, katerih edini nasprotnik je množica neoboroženih premraženih družin, v naših očeh postali pogumni srčki. »Pod oklepom se skrivajo ljudje!« V to absurdno propagando so se nato vživeli še prostovoljci in mediji – vsi do zadnjega smo brez vprašanja sprejeli nehumane ograje kot nekaj povsem samoumevnega, nekakšno nujno zlo, ki je padlo na hrbte naših ubogih varuhov zakona.

Seveda so v teh institucijah tudi dobri ljudje, a to ne more biti izgovor za naše nekritično kimanje vladnemu ravnanju z begunci. Samo idiot čuti ponos ob tem, da smo na vojne prebežnike, ki želijo mirno prečkati Slovenijo, poslali vse oklepnike, helikopterje in policijske konje v državi. To ne koristi ne nam, ne beguncem, ne policajem – koristi le nesposobni vladi, ki z izrednim stanjem krepi svojo moč in ki nam bo krizo že jutri molila pod nos kot razlog za nadaljnje varčevanje. Cerar me v svoji novo odkriti vlogi obrambnega zanesenjaka spominja na tistega policaja, ki je na Rigoncah končno našel uporabnost za svojega konja in je z njim odjahal na polje preganjat begunske ženske, ki so hotele v zasebnosti opraviti potrebo. To je domet etike in poguma naše vlade.

Preden se razmere umirijo in se začnemo trepljati po ramenih, češ, kako srčno smo ravnali v času begunske krize, si velja zapomniti: Slovenija je oktobra 2015 deset tisoče ljudi strpala v komplekse, podobne koncentracijskim taboriščem, jih podvrgla nehumanim razmeram in kršila njihove človekove pravice. Vojska in policija sta pri tem sodelovali, ne glede na to, kako srčno so se nekateri pripadniki trudili blažiti posledice neumnih ukazov nadrejenih. Nehajmo že enkrat s tem neumnim navijanjem za »naše fante na meji«. To je navijaštvo ljudi, ki se identificirajo z državnimi institucijami takrat, ko te teptajo najbolj ranljive. Če res držijo besede Milana Brgleza, da bo blaginja naroda odvisna od oboroženih enot, se nam verjetno ne piše dobro.