Grega Repovž

13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Uvodnik

Champagne, please!

Z vzklikom »Champagne, please!« se je na novico iz domovine, da se slovenski in hrvaški specialci gledajo prek žičnate ograje, odzval moj prijatelj iz Berlina. Ko pridejo stvari tako daleč, namreč ni več prostora za »nas«, tukaj nas več ni, prostor zasedejo drugi, ljudje vojaške govorice in dejanj – mi pa lahko le z grozo opazujemo, v kakšno zmaličeno stvarnost se je spremenil naš svet in kaj ga je zasedlo. Lahko se le še naslonimo nazaj in upamo na najboljše. To ni naš svet. »Sanjal sem stvarnost. Kakšno olajšanje, ko sem se zbudil,« je o takšnih situacijah zapisal Stanislaw Jerzy Lec.

Lahkotnost laži je vedno presenetljiva. Začelo se je z na videz nepomembno spremembo vladnega govora v drugi polovici preteklega tedna. Dejansko je šlo za prelomno laž. Premier je do prejšnje srede govoril, da bo Slovenija namestila bodečo žico in patrulje na hrvaško mejo le v primeru, če se bo število beguncev morda povečevalo, nenadoma pa je začel govoriti, da bomo žičnato ograjo in vojaško-policijske patrulje na mejo namestili le in zgolj v primeru, če se pritok beguncev ne bo zmanjšal. Ampak res zgolj v tem primeru! Žal že večina medijev spremembe ni zaznala. Gre za res grdo, nedostojno manipulacijo – ustvarja namreč vtis, da vlada ves čas stoji na istih pozicijah, edino, kar se spreminja, pa so razmere. A razmere so tiste, ki so ostale nespremenjene, je pa slovenska vlada spremenila temeljni odnos do begunske krize in beguncev – prav s to manipulacijo.

Iz navedenega stavka je bilo jasno, da bo Slovenija žičnato ograjo začela postavljati v kratkem. Nato je vse skupaj potekalo kot v slabem filmu. Najprej je zunanjemu ministru v ponedeljek dopoldan kot da izletelo, zareklo se mu je, da se pa v sredo in četrtek Sloveniji obeta prihod velikega vala beguncev, kar 10.000 do 30.000 na dan naj bi jih prišlo. Ker je eno samo grško trajektno podjetje nehalo stavkati? Seveda je takoj sledil sklic izredne seje vlade, po kateri pa niso dajali izjav, ampak so sporočili le, da bo ukrepe šele naslednji dan predstavil predsednik vlade na posebni tiskovni konferenci. Stopnjevanje pritiska, ustvarjanje občutka, da prihaja veliko beguncev, ves čas ponavljanje te številke, ki je ni potrjevalo nobeno poročanje, a javnosti je bil narisan slab obet, poglejte, tam gredo temni oblaki, ustvarjanje občutka, da prihaja nekaj, česar nihče ne more zdržati, nekaj, kar je hujše kot naravna katastrofa – vlada mora ukrepati, vlada noče, a mora, ne gre drugače, vse skupaj je zunaj njene moči.

Ta vlada je padla nizko. Ne le zaradi ograje same in uvedbe policijsko-vojaških patrulj – kar je bistveni del ograje, kot je priznal tudi Cerar sam –, ampak zato, ker se je, kot kaže opisani potek dogodkov, odločila za zavestno manipulacijo z javnostjo, za načrtno izdelano propagandno akcijo. Take manipulacije tudi v imenu višjih ciljev niso ne dovoljene ne dostojne. Tovrstna manipulacija je bil znameniti nastop ameriškega državnega sekretarja Colina Powlla v Združenih narodih 5. februarja 2003, ko je prepričeval svet, da ima Irak orjaške količine orožja za množično uničevanje. Na podlagi te izjave so nekatere države podpisale tako imenovano vilensko izjavo, v kateri so ugotavljale, da so Združene države Amerike Varnostnemu svetu predstavile prepričljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje, iraškem trudu, da bi prevarali inšpektorje Združenih narodov, in iraških vezeh z mednarodnim terorizmom. Med temi državami, ki so s tem legitimirali prihajajoči napad na Irak, je bila tudi Slovenija. Seveda se je naknadno razkrilo, da so Američani vedeli, da Irak nima orožja za množično uničevanje. No, vedelo se je že ves čas.

Zakaj je danes spet treba odpirati razpravo o vilenski izjavi in orožju za množično uničevanje? Ker so Američani s to manipulacijo svojemu ravnanju dali vsaj legitimnost. In prav to je v teh dneh izvedla slovenska vlada: da bi lahko postavila ograjo in namestila policijsko-vojaške patrulje, je prikazala razmere kot drugačne, čeprav so ostale popolnoma enake. Ustvarila je tudi občutek, da v Slovenijo prihaja neverjetno število ljudi, neobvladljiva množica, zraven pa še opozarjala na domnevno spremenjene razmere v Nemčiji.

Pri čemer, da ne bo dvoma: seveda Nemčiji in njeni vladi naše ravnanje ustreza. Seveda si takega moralnega madeža noben politik v Nemčiji ne bi pripel na prsi, a vedno se najdeta kakšna voljna država in kakšen voljan predsednik vlade – pri čemer ne gre izključiti, da mu sploh niso nič namignili, da je bil vse to pripravljen storiti sam od sebe.

Problem manipulacij je, da začnejo avtorji pogosto verjeti v te prirejene podatke. In izrednost razmer. V izrednost svojega ravnanja. V svoj prav in svoje dobre namene.

Slovenija ima na mejah policijsko-vojaške patrulje. V nasprotju z madžarskimi kolegi pa imajo v avtomatskih puškah prave naboje. Madžari imajo gumijaste. Seveda, prihajajo nevarni begunci. In nevarni hrvaški specialci. Šampanjec, prosim!