Življenje v filmu

N'toko

20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Žive meje

Nikoli nisem imel občutka, da me v Evropi kaj ogroža. Velik del moje generacije je, tako kot tista pred nami, v najstniških letih brez telefonov ali zemljevidov štopala po vseh koncih kontinenta, in nihče nam ni govoril, da počnemo kaj nevarnega. Nekoč naju je s punco na štoparskem izletu pobral bogati Američan v črnem jaguarju in nama med vožnjo do Ženeve zaupal: »Tudi jaz sem takole štopal po Ameriki, ko sem bil mlad. Vsi smo to počeli. ZDA so bile v moji mladosti pravi Disneyland – nobenega strahu in nezaupanja. Danes pa nikomur več ne pride na kraj pameti, da bi vstopil v avto z neznancem. Vsi so postali paranoični, še v supermarket ne grejo brez pištole.« Meni, najstniškemu štoparju brez denarja so se Američani v tistem trenutku strašno zasmilili. Najin šofer naju je po ogledu Ženeve odložil na letališču, tam pa nama je osebje prijazno dovolilo prespati, ne da bi pokazala kakšno karto ali dokument. Nenadoma se mi je Evropa zdela kot Disneyland.

Bogati gospod je v svojem opisu domovine seveda nekoliko pretiraval, a me je vseeno spomnil na lastno odraščanje v ZDA in občutke nevarnosti, ki so nam jih vcepljali na vsakem koraku. Sirene ob poskusnih evakuacijah šole, vsakodnevno ponavljanje gibov, ki jih je treba narediti v primeru potresa, zbiranje zalog konzerv za hude čase, seznami ulic, kamor ni dobro hoditi, barve čevljev, ki jih zaradi povezave z uličnimi tolpami ne smemo nositi, in nasploh ljudi, ki se jih je treba izogibati. Čeprav smo živeli v zavetju prijetnega predmestja, smo se ves čas pripravljali na ta ali oni črni scenarij. V resnici ni bila naša varnost tam nič kaj bolj ogrožena kot v Sloveniji, le da pri nas nikoli nisem dobil takega občutka. Česa se ljudje v najmočnejši državi na svetu tako bojijo?

Vzgoja gotovo naredi svoje, še bolj prestrašena pa je ameriška javnost postala z vse spektakularnejšimi informativnimi oddajami in pojavom resničnostnih šovov. Tako nas je konec 80. let serija COPS prikovala k ekranom z živimi posnetki policijskih racij, lov na kriminalce pa je postal prvovrstni javni spektakel. Zgledne predmestne družine, ki nikoli prej niso pomislile na obstoj kokainskih kartelov, so zdaj vsako soboto ob 8h zvečer gledale temnopolte dilerje cracka bežati pred možmi v modrem. Stranski učinek testosteronskega prikazovanja uličnega kriminala pa niso bili le bolj paranoični starši, ampak tudi porast povpraševanja po cracku v mirnih predmestjih, kjer te droge prej niso poznali.

Dinamičen reality format serije COPS je kmalu postal standard tudi za ostalo novinarsko poročanje. Teroristični napadi in šolski poboji so se tako spremenili v akcijske trilerje, kjer gledalci v živo spremljamo napeti lov na morilce, zraven pa poslušamo osebne zgodbe vpletenih, zadržujemo sapo ob pričevanjih očividcev in se jokamo skupaj s svojci žrtev. Dogajanje se preseli v naše dnevne sobe in najgrozljivejši posnetki masakrov se ponavljajo na repeat, dokler se ne počutimo, kot da so se zgodili nam. Učinki so predvidljivi: na eni strani paranoja ljudi, ki v vsakemu človeku začnejo videvati obraz potencialnega morilca (še posebej, če je obraz temnejše barve), na drugi strani pa množica mladih, ki ujeti v svojih občutkih osamljenosti zavidajo morilcu njegovo slavo. Marsikdo se počuti kot »tihi fant z dobrimi ocenami, za katerega nihče ne bi rekel, da je sposoben česa takega«. Ameriška obveščevalna služba je tako ocenila, da je odmevni šolski pokol v Columbinu direktno sprožil vsaj še 74 podobnih poskusov. Življenje v Ameriki je postalo čedalje bolj podobno življenju v filmu in nikoli ne zmanjka ljudi, ki bi hoteli odigrati glavnega zlikovca.

Prepad med evropsko in ameriško resničnostjo z leti postaja vse manjši. Tudi mi smo dobili 24-urne prenose s prizorišč množičnih pokolov in tudi mi sledimo lovu na morilce, katerih obrazi strmijo v nas z vsakega ekrana in časopisne naslovnice. Z vsakim dnevom nevede podaljšamo seznam potencialnih nevarnosti, ki bi nas morale skrbeti, količina zaupanja v človeštvo pa se sorazmerno manjša. Zato tudi več ne omahujemo pri sprejemanju varnostnih ukrepov, ki so nam še nedavno predstavljali nezaslišano poseganje v evropske svoboščine. »Svoj način življenja« zdaj varujemo tako, da se mu odpovedujemo.

»Svoj način življenja« zdaj varujemo tako, da se mu odpovedujemo.

Ironija tega početja je v tem, da med obsesivnim postavljanjem varnostnih kamer, alarmov in ključavnic resnična varnost hitro kopni. Države EU niso sposobne odgovoriti na problem podnebnih sprememb, ki resno ogrožajo življenja milijonov, in če gre soditi po klavrnem humanitarnem odzivu na prihod beguncev, niti ne zmoremo oskrbeti večjega števila žrtev vojn in nesreč. Ne znamo se spoprijeti z revščino, propadajočim zdravstvenim sistemom, finančnimi prevarami, mednarodnimi spori, izkoriščanjem in slabimi delovnimi razmerami. Te strukturne pojave, ki množično ogrožajo življenja ljudi, pa mediji obravnavajo na komično dolgočasen način. Zelo pozorni morate biti, da pod naslovi »MORILEC NA PROSTOSTI!« najdete še »Zelena luč za resolucijo o sporazumu TTIP«. Zakoni in sporazumi, od katerih je odvisna stabilnosti naših življenj, so zakopani globoko v notranjost časopisov, posipani z nečitljivimi kraticami in suhoparnimi grafi. Nikoli se jih ne bomo bali tako, kot se bojimo revnih temnopoltih moških.

Brezskrbnost, ki smo jo nekoč uživali, ni bila posledica policijskih racij in nadzora tajnih služb, ampak večje socialne enakosti in boljših možnosti za vse člane družbe – nekaj, kar pospešeno odpravljamo. In ko se nehamo boriti proti strukturnemu nasilju, nam ostane le še lov na posamezne male kriminalce, ki mora seveda zgledati toliko bolj spektakularno. Kaj nam vlada sporoča z bodečo žico, policijo in vojsko na vsakem vogalu, nadzorom nad našimi osebnimi podatki in celo vstopom v novo vojno? Smo zdaj res postali bolj varni ali smo še bolj skrhali medsebojno zaupanje in ustvarili možnosti za nove tragedije? Zdi se, da smo tudi mi začeli živeti v filmu, reševanje pravih problemov pa se pomika v nejasno prihodnost.