Tako se politika ne dela

dr. Bogomir Kovač

27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Mala davčna reforma, kot so jo ljubkovalno poimenovali, je nov političnoekonomski polom Cerarjeve vlade in finančnega ministra. Politično je bila zastavljena diletantsko, ekonomsko ni imela prave vsebine. Bila je premajhna, da bi bila reformna, umrla je, preden so jo spočeli. Bila je del fiskalne shizofrenije sodobnega neoliberalnega totalitarizma. Temeljila je na kulturi nevprašljivosti, spornih prednostnih nalog ekonomske politike in večne zaletavosti ukrepov. Zato je ta vlada brez kritične ekonomske refleksije obsojena na politično samodestrukcijo. Toda mandat je dobila, ker je Cerar obljubljal normalnost, Mramor pa strokovnost. Prvi se je izgubil v begunski krizi, drugi v bruseljskih labirintih.

Začnimo s političnim zdrsom, kjer se je vlada sama zapletla v časovno zanko. Hotela je na hitro sprejeti davčna dopolnila in popravke še pred iztekom koledarskega leta, da bi pokrila načrtovane postavke in zagotovila želeno skladnost proračuna 2016 z evropskimi pravili. Ujela se je v lastno past. Določila je desetdnevni rok za pripombe, ki po naravi reči ne more prinesti niti strokovnih rešitev niti politične legitimnosti, lahko pa združi nasprotnike. Po tednu dni je bilo jasno, da se vlada zaradi negativnih odzivov delodajalcev, GZS, sindikatov in stroke umika, da je edina modra odločitev ustavitev celotnega svežnja. Parcialne in zaletave »male davčne reforme« ne morete rešiti z novimi delnimi popravki in padalskim ukrepanjem. Fiskalna reforma ni semenj ničevosti. Hiter, navidezno pragmatičen umik vlade pa je politično enako nezrel kot sam reformni predlog. Tako se politika preprosto ne dela.

V ozadju tega političnega diletantizma so seveda težja konceptualna vprašanja. In tu so grehi finančnega ministrstva večji. Glavna političnoekonomska zamisel je bila najti ravnotežje med trajno strukturno stabilizacijo javnih financ, gospodarsko rastjo in socialno državo. Toda trikotnik ni uravnotežen, ključna je javnofinančna konsolidacija, vse drugo je temu podrejeno. Od tod sta dve poti. Gospodarsko rast naj bi zagotovili dejavniki konkurenčnosti, socialno državo naj bi ohranili s prestrukturiranjem javnih izdatkov. Za oboje so potrebne sistemske spremembe (znamenite strukturne reforme) in razvojna politika (posebno politika konkurenčnosti in rasti), za vse skupaj pa prestrukturiranje javnih izdatkov in prihodkov.

Fiskalna reforma mora zato vedno vsebovati obe strani. Ni davčne reforme brez reforme javnih izdatkov. Ne moremo imeti fiskalne reforme brez strukturnih sprememb in razvojnih politik na drugih področjih, v kriznih razmerah je nujen sistemski pristop, ne parcialni ukrepi. Toda bistvo Mramorjevega pristopa niso sistemske in razvojne spremembe, temveč davčna kozmetika. Pri treh davčnih zakonih gre predvsem za prerazdelitev davčnih bremen med potrošnjo, dohodki in premoženjem, želijo razbremeniti delo, bolj obremeniti kapital. Tu nekaj vzamete, tam malo dodaste, brez posebnih povezav, cilj ni pregleden, preprost in spodbuden davčni sistem, temveč želena fiskalna konsolidacija.

Mramorjevo strokovno ekonomsko vodilo je bil politični populizem. V izhodišče sprememb in preračunov so dejansko postavili zakon o nagrajevanju delavcev. Sindikati naj bi v tem videli želeno participacijo pri delitvi dobička, delodajalci možnost nagrajevanja uspešnih delavcev. Tu naj bi vsi pridobili, dosegli konsenz in potem privolili v prerazdelitve v drugih dveh zakonih. Gre za razvpite spremembe pri prepolovitvi investicijskih olajšav in zmanjšanje olajšav za raziskave in razvoj, pa tudi najspornejšo odpravo olajšav pri obdavčenju kapitalskih dohodkov fizičnih oseb.

Efektivna stopnja davka na dobiček je v podjetjih nizka, javnofinančni prihodki iz tega vira tudi, zato je razmeroma nesmiselno sporočati podjetjem, da država preprosto ne spodbuja investicij in tehnološkega razvoja. Prav tako je zakon o dohodnini postavil v ospredje enakopravno obravnavo zavezancev ne glede na trajanje varčevanja. Toda vsi finančni ministri so zgrešili namero, da bi tu videli možnost spodbujanja dolgoročnega pokojninskega varčevanja, naložb v podjetja … Nespremenjeni so ostali dohodninski razredi, tu je še vrsta nomotehničnih površnosti, ni prave logike glede širitve davčnih osnov, še manj je jasno, v čem bi bili s temi spremembami davčno konkurenčnejši od drugih.

Vlada brez kritične ekonomske refleksije je obsojena na politično samodestrukcijo.

Ključno vprašanje davčne reforme tiči prav v razmerju davčne optimalizacije in davčne konkurence, če ostanemo pri davkih. Toda pri Mramorju javnofinančna konsolidacija determinira vse drugo, fiskalna pravila in srednjeročni strukturni fiskalni cilji dodatno zmanjšujejo možnosti preprostih, fleksibilnih in obvladljivih fiskalnih ukrepov. Mramor bi moral vedeti, kako je strukturni saldo nadrejen nominalnemu, kdaj bodo protislovna načela fiskalnega menedžmenta EU in domače ustave zamajala kredibilnost njegove vlade in njega samega. V slabem letu dni, če je kdo pozabil šteti.

Seveda, zamisel o srednjeročnem uravnoteženju javnih financ načelno ni slaba, hudič je v podrobnostih. Danes celo MDS priznava, da politika varčevanja in zapiranje deficitov zavirata rast in ohranjata zadolženost glede na BDP. Domet fiskalne politike določa formula, kjer je stopnja rasti (g) večja kot nominalni proračunski primanjkljaj (d), preprosto: g > d. Davčna reforma je kratkoročno smiselna znotraj ekonomike povpraševanja, dolgoročno v okviru ekonomike ponudbe, zato pa tu kakovost odtehta hitrost sprememb. Pred leti smo bili na dobri poti, zadnjič pri predlogih fiskalnega sveta leta 2010.

Fiskalni menedžment je znanost in umetnost hkrati. Če strokovnjaki želijo na ministrskem položaju postati politični umetniki, morajo poznati politično obrt, delovanje javnega sektorja in podjetniške vzvode. Vse troje je Ahilova peta neoliberalizma. Dokler bo to izsiljena frustracija Cerarjeve vlade, bo keynesianizem vseh barv Mramorjeva mora.