Mojster Yoda in izgubljeni sin

Vlado Miheljak

4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Dva leva

»Velik vojščak? Vojna nikogar ne naredi velikega.«
»Jeza, strah, agresivnost. Temne strani moči so to.«
»Ko enkrat stopiš na temno pot, bo ta vselej nadzorovala tvojo usodo.«
»Pravi Jedi vitez uporablja Silo za spoznanja in obrambo, nikoli za napad.«
»Veliko se imaš še za naučiti.«
— Modre misli in nasveti mojstra Yode aktualnemu vodji opozicije

Slovensko zgodovinopisje doživlja razcvet. Zdaj smo kot Kitajci v času kulturne revolucije. Vsak je lahko vse. Vsak pisatelj, publicist, četudi nepismen; vsak glasbenik, likovnik, čeprav brez glasbenega ali likovnega talenta; in tako tudi vsak zgodovinar, četudi ne obvlada predmeta in elementarnih metod stroke. Če je bilo včasih zgodovinopisje elitna disciplina, ki je zahtevala obsežno izobrazbo, obvladovanje metod, je danes drugače. Danes je zgodovinopisje približano ljudstvu. Še več, realizira se Titova ideja, da ljudstvo piše zgodovino. Za ljudstvo. Prejšnji teden sem se ustavil na bencinski črpalki in ob zalogi nagrobnih sveč, umetnih rož, antifriza, porno DVD-jev videl skladovnico knjig uglednega zgodovinarja Romana Leljaka s portretom Janeza Zemljariča. Šoferski dizajn, šoferski format. Čista zmaga ljudstva nad zgodovino!

V senci popularnih biografij in upodobitev, ki sočno in selektivno raziskujejo ocvirke iz zgodovine velikih osebnosti, ali avtobiografij, v katerih avtorji samo poskrbijo za ustrezno upodobitev resnice, je zgodovinar Božo Repe izdal knjigo o Milanu Kučanu. Seveda so se takoj vsule kritike, češ da je debelo delo preveč prijazno do naslovljenca. Hja, včasih so bili kriteriji točnost, preverljivost, filigranska natančnost navedb in faktov. In teh se je držal zgodovinski metodi zavezani Repe. Prijazno, neprijazno so vrednostne, včasih celo ideološke propozicije, neuporabne za oblikovanje ocene kakovosti.

A ker se v zgodovinskem novoreku reducirajo prelomni trenutki in akterji slovenskega pred- in poosamosvojitvenega dogajanja na banalni spopad dveh sil, ki ju poosebljata dva akterja, se kar sama vsiljuje primerjava, tako simbolna kot tudi grafična, med mojstrom Yodo in Darth Vadrom iz Vojne zvezd.

Kajpak, Kučan kot mojster Yoda. Saj veste. Pritlikav, sivolas, modrooki možic, ki poseduje nadnaravne sile, smrtonosni jedijevski meč in predvsem modrost, s katero razoroži vsakogar. Na drugi strani Anakin Skywalker, tragični lik, nekoč najljubši učenec partije Jedijev, ki se v neki bitki ujame v zanko in po sili razmer postane osrednji negativec temne strani.

A kakorkoli. Onkraj teh arhetipskih bipolarnih blodenj lahko Kučana brez pretiravanja postavimo na piedestal najbolj kompletnega politika. Po moji oceni novejša zgodovina Slovenije premore le dva res državotvorna politika. Eden je Kučan, drugi Bučar. No, Bučar je imel kot ujetnik svojih sopotnikov več nihanj. Eno takih, Bučarjevih najbolj nedržavotvornih dejanj je bila gotovo vrnitev državnega odlikovanja. Zgolj zato, ker je predsednik Kučan podelil državno odlikovanje (častni znak svobode RS) Pleterskemu in Bavconu, so svoja najvišja odlikovanja vrnili Bučar, Janša, Kacin, Peterle in Rupel. V predsedniško palačo jih je dostavil kar Janšev šofer v reklamni plastični vrečki z napisom Bata – Scena nel Mini Mondo. Nekateri so si kasneje premisli in bi, če bi bilo možno in neopazno, želeli odlikovanje nazaj. Za Bučarja sicer ne vem, a verjetno je obžaloval ta poniglavi odnos do institucije države.

No, tudi Kučan, ki je v usodnih trenutkih vedno znal odreagirati preudarno, zadržano, a hkrati dovolj smelo, je imel nekaj slabih trenutkov in odločitev. Najboljša trenutka delovanja sta bila po moji oceni gotovo ob dveh prelomnih dogodkih. Prvi ob strateškem taktiziranju v pregretem vzdušju pred odhodom s 14. kongresa ZKJ, drugi ob hudih pritiskih v času Brionske deklaracije, kjer je dosegel konsenz o tem, da je treba narediti korak nazaj, da bi potem lahko dva naprej. Čas je potrdil pravilnost strategije v obeh primerih.

Ena Kučanovih slabih epizod pa je bila v času kampanje za vstop v Nato. Ne zato, ker je bil za vstop – kaj drugega od predsednika države niti ni bilo pričakovati, čeprav je veliko let kasneje rekel, da bi bil ob ponovnem premisleku proti –, ampak ker je bil del »zarote« celotnega političnega razreda proti možnosti enakovrednega soočanja stališč in pogledov. Češ, za Nato ni alternative. Takrat sem ga kot eden zadnjih, ki je še imel privilegij javnega oglašanja, v Lorencijevi Sobotni prilogi javno vprašal, kakšna je družba, ki je brez alternativ.

Veliko je tudi dilem glede njegovega odnosa do lastne stranke. Strankarski tovariši mu najpogosteje očitajo, da jih je po prevzemu predsedniških funkcij pustil na cedilu. No, ta očitek je brezpredmeten. Kot predsednik se je moral neizogibno oddaljiti od stranke. In računati, da bo namesto in na mestu njih reševal njihov aktualni položaj, je nesmiselno. Kučan je s kapitalom, ki ga je nabral v drugi polovici osemdesetih let, oborožil stranko za prehod v večstrankarski sistem in zmago na prvih volitvah, a ni naredil nekaj, kar bi jo na dolgi rok pozicioniralo v parlamentarnem vesolju. Namreč, vztrajal je pri tem, da ne spremenijo imena. Takrat so bili vsi pogoji, da se prepoznajo kot socialdemokratska stranka. Res bi izgubili nekaj tradicionalnih volivcev, a bi ostali pomembni levi mnenjski voditelji, teoretiki in publicisti, povezani s krogom Mladine in Problemov, ki so se v času procesa proti četverici, še pred volitvami, nepovratno oddaljili od stranke. Kučanov naslednik na položaju predsednika stranke Ciril Ribičič je takole ocenil dilemo: »Stranka socialnih demokratov je večinoma njegov otrok, čeprav ne praznuje svoje ustanovitve v času njegovega ali mojega predsednikovanja, ampak naj bi se rodila kasneje.« Nadaljevanje je znano. Dobili so ime brez vsebine in klovna za predsednika. Res slaba naložba predosamosvojitvenega kapitala.

Kogar petrol zgodovina ne fascinira, bo z veseljem bral Repetovo dvokilogramsko, filigransko pisano delo o času, ki smo ga intenzivno živeli.