Popravek zgrešene zgodovine

dr. Bogomir Kovač

4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Pred senatom evropskega sodišča v Luksemburgu je te dni potekala ustna obravnava zaradi razlastitve imetnikov obveznic in delnic pri sanaciji slovenskih bank konec leta 2013. Navidezno gre za pravno presojo, ali so mnenja evropske komisije zavezujoč pravni vir za Slovenijo. Dejansko pa v ozadju politični okvir delovanja EU. Evrski sistem in schengenska meja sta primer na pol zgrajenih institucij, politična unija kot rešitev vseh kriz EU pa je danes nevarna utopija. Problem »izbrisa« decembra 2013 tiči v nerazumevanju subsidiarnosti, politične suverenosti in reprezentativnosti moči politikov, ki odločajo. Škandal z izbrisom je priložnost za kritično dojemanje EU in presojo odgovornosti naših odločevalcev.

Dejansko je na tehtnici politična ureditev EU. Sodišče EU presoja spore med članicami in EU. Zato je pri sanaciji slovenskega bančnega sistema v letu 2013 pomembno dvoje. Prvič, ali je sama evropska komisija v svojih sporočilih o bančništvu in postopkih glede državnih pomoči prekoračila pristojnosti evropskih pogodb in je torej zahtevala preveč na napačen način. In drugič, ali so slovenska vlada, Banka Slovenije in parlament zaradi zagotavljanja stabilnosti bančnega sistema posegli po čezmernih ukrepih, uporabili sporno retroaktivnost in nedopustno posegli v zasebno lastnino. Zdi se, da so slovenski politiki in tehnokrati zabarantali interese domačih vlagateljev in države na račun svoje politične konformnosti, ideološke zaslepljenosti in celo politično-ekonomskega neznanja. Niso hoteli tvegati zaostritev z EU in »finančnimi trgi«, zato so izigrali usodo države in ljudi.

Dejansko so te zagate pri nas in drugod posledica nedorečenih prenosov suverenosti med državo in EU. EU je očitno institucionalno tako nedorečena zgradba, da je ni mogoče učinkovito voditi in upravljati. Nima niti svojega središčnega demosa niti etnosa, ni ne država in ne mednarodna organizacija, predstavlja mrežo držav, ki se povezuje, sodelovanje je pač boljše od nasprotovanja. EU je nastala kot odgovor na tveganje vojn in kriz, toda danes je sama največje tveganje članic. Države zadnja stoletja nastajajo v vojnah ali z mirovnimi sporazumi. V Zahodni Evropi so to priložnost zamudili na samem začetku. Ker EU nima kritične politične suverenosti, ne more uveljaviti monetarne, fiskalne in socialne unije. ZDA sredi hladne vojne niso privolile na tako tvegano rešitev nemškega vprašanja. Kasnejša Habermasova ideja dvojne suverenosti (evropske in nacionalne) zahteva novo ustavno ureditev, tega pa danes EU ne zmore več.

Multilaterizem se je zato prelevil v poseben bruseljski unitarizem, enakopravnost v hegemonijo (Nemčija), suverenost v periferno odvisnost, vzajemnost v odkrito nesodelovanje (begunci). Evropa je želela postati tudi kozmopolitska nosilka naprednih idej, toda ni bila ustvarjena kot globalna strateška sila. Brez svoje zunanje politike in vojske ni primerljiva z ZDA, Kitajsko, Rusijo. V tej kloaki je ključno, da države članice branijo svoje ekonomske interese in skrbijo za politično načelnost. Toda prav slovenski »izbris« podrejencev je dokaz, kako nevarno smo zgrešili v oceni, kaj je in kaj zmore EU. Zato je odgovornost slovenske politike nesporna, politično, pravno in moralno.

Leta 2013 smo bili nekakšna žrtev EU in lastne politične samodestrukcije, dve leti kasneje pa smo z begunci doživeli zlom schengenskega sistema. Evro in schengen dokazujeta, kako površna, nedorečena in nesposobna je EU, kako poniglavo vlogo igra pri tem domača politična elita. EU očitno domisli neuresničljiv sistem, izvedbo prepušča sposobnostim in volji članic, ne obstajajo skupna mejna politika, evropski mejni organi in nadzor. Fiskalna obramba evra in schengenske meje sta stvar nacionalnih držav, EU je slab koordinator, ki večno zamuja, deluje zmedeno in paranoično. Unija je v prenosu političnih pristojnosti in ideoloških zablod izgubila državo, evropsko in nacionalno. V tem korenini njen razpad.

Obstaja zabloda, da potrebujemo za rešitev krize več EU. To naj bi pomenilo njeno dodatno politično integracijo (poglobitev) in hkrati širitev, kot so obljubili celo Turčiji v zameno za blokado migrantov na njeni meji. Če je politična unija pogoj za delovanje drugih oblik združevanja, potem ekonomski razvoj sedanje EU ni mogoč. EU je politično mrtva, kar bodo najbolje dokazali Britanci s svojim odhodom. Razvojna moč EU je za zdaj v nacionalnih državah, hkrati pa vsak korak nove EU zahteva njihovo odmiranje. Imamo internacionalizacijo problemov in nacionalizacijo rešitev, ekonomsko integracijo s permanentno politično dezintegracijo. Meje so in jih ni, tako ekonomske kot politične, fizične in idejne. Takšna EU ne more ne živeti ne umreti.

Kadar opuščamo staro, novega pa ni, preroško ugotavlja Gramsci, nastajajo politično-ekonomske pošasti, brez vizije in brez operativnih sposobnosti, v njih odločajo v postdemokratični maniri tisti, ki dejansko nimajo legitimnega mandata. EU kot federacija je nevarna utopija, ker v teh razmerah vodi v avtoritarnost, nacionalizem in moderni fašizem. V trku z islamom lahko izgubi svojo sekularnost in modernost, vzvišenost Res Republica Christiana je lahko njen končni kulturni polom. EU kot republika državljanov, dialoške politike in svobode so za zdaj sanje, utopija zunaj realne politike. Njena kriza se iz akutnih faz in oblik pomika v kronično.

EU bo v naslednjih letih morala opustiti tako evro kot »schengen«, oboje lahko obdrži kvečjemu v ožjem klubu okoli Nemčije, kjer Slovenija in postkomunistična Evropa nimata kaj iskati. Vse drugo bo sestop v skupen trg nacionalnih držav, novega sporazuma glede trgovanja in ekonomskega povezovanja, političnega sodelovanja in negovanja evropske kulturne identitete. Če ne želimo tretje nemške Evrope, bomo morali najprej na novo »evropeizirati« institucije in ljudi. Nova in drugačna EU pomeni vrnitev v prihodnost, za »izbrisane« v Sloveniji pa bo to zgolj popravek zgrešene zgodovine.