Generacija ekstremistov

N'toko

4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Žive meje

Nestrpnost je vedno obstajala, a v šolah danes narašča s svetlobno hitrostjo. Ne videti tega zahteva res visoko stopnjo sprenevedanja. Ne govorim le o nedolžnih predsodkih, ampak o militantnem sovražnem govoru, odkritem simpatiziranju z nacizmom, o fizičnem in psihičnem nasilju. Kako bi lahko bilo drugače? Mladi so vendar 24 ur na dan izpostavljeni poplavi rasističnega hujskaštva, kakršno je bilo še pred nekaj meseci nepredstavljivo. Na noben ekran ni več mogoče pogledati, ne da bi dobili občutek izrednega varnostnega stanja zaradi prihoda ljudi iz drugih kultur, in še nikoli ni bilo toliko ventilov za prostake, ki menijo, da »bi to golazen blo treba pobit«. Smo res mislili, da ta sporočila ne bodo padla na plodna tla pri najbolj idejno dovzetni populaciji?

V naši družbi so že od nekdaj prisotni hujskaški politiki in rasistični mediji, ki s prihodom migrantov dobivajo veter v jadra. Novost pa je medel odziv tistih ljudi, ki jih imamo po navadi za glas razuma. Seveda so mnogi obsodili ksenofobijo, toda koliko učiteljev, akademikov, politikov, javnih osebnosti ali novinarjev je izreklo jasna in nedvoumna stališča na temo migracij? Nekaj časa so ponavljali lepe besede o pomenu solidarnosti in humanitarizma, a bodimo iskreni – nihče ni izrekel tako glasnega »welcome«, kot je bil glasen desničarski »zaprimo meje«. V resnici jih je večina ostala pri »Hja, to je kompleksno vprašanje ... z upoštevanjem vseh varnostnih vidikov se ob pravih finančnih kazalcih lahko začnemo pogovarjati o integraciji nekaj sto ljudi, ki ustrezajo določbam ženevske konvencije ...«. Še preden so dokončali stavek, je geslo »Stop migrantom!« zlovešče odmevalo s stadionov in fasad po vsej državi.

Ni čudno, da rasisti s takšno lahkoto zmagujejo v ideološkem boju za srca mlajše generacije, saj jim nihče drug ne ponudi jasne alternative. Zdi se, da so se vsi preostali ob soočenju s težkimi nalogami današnjega časa začeli zatekati v nekakšen magični realizem. Vsak stavek o sodobnih problemih se začne s »treba je pogledati, kaj je realno možno ...«, pri čemer se hitro ugotovi, da ni mogoče storiti kaj dosti. Skrajna desnica nima takšnih problemov. Dejstvo, da vakuumsko zaprtje evropskih meja za vse migrante ni mogoče, še ne pomeni, da tega ne bodo glasno zahtevali.

Takšno zatekanje kritične javnosti v magično resničnost je prisotno že nekaj časa, izhaja pa iz naše nezmožnosti, da bi prilagodili mišljenje na nove situacije. Dovolj je pogledati, kako neresno se spoprijemamo z grožnjo podnebnih sprememb. Ko so svetovni voditelji vendarle morali prisluhniti znanstvenikom, ki opozarjajo, da nas pred apokaliptično »mad-max« prihodnostjo lahko reši le še radikalna sprememba ekonomskega sistema, so hitro sklenili, da to ni realno. Namesto nujnega preobrata v obnovljive energetske vire smo tako dobili sistem trgovanja z emisijskimi kuponi, ki manjšim onesnaževalcem omogoča prodati neizkoriščene bonuse izpustov tistim, ki bi radi onesnaževali malo več. Seveda so že takrat vsi vedeli, da ne gre za nič drugega kot mešanje megle, ampak navzven vsaj deluje, kot da nekaj rešujemo.

Podobno smo se v Evropi lotili tudi novodobnih migracij. Ob dejstvu, da nekaj milijonov ljudi iz porušenih držav potrebuje zatočišče, so mnogi analitiki ugotovili, da bi v izogib humanitarni katastrofi morali temeljito spremeniti smer evropske politike, obrniti varčevalno logiko na glavo in vložiti ogromno denarja v javno infrastrukturo. Ker pa je treba biti realen, so se oblasti raje odločile poskusiti s strožjimi mejnimi režimi in uvedbo kvotnega sistema, ki bi begunce razporejal po državah članicah EU. A v nasprotju z abstraktnim premetavanjem izpušnih plinov gre tu za čisto fizično premetavanje in zapiranje človeških teles, z orožjem in ograjami z rezili. Načrt seveda ni niti realen niti human, a so se z njim spoprijateljili tako akademiki kot humanitarni delavci, saj na papirju daje vtis, da nekako rešujemo problem.

Absurd je v tem, da bi lahko bila prihodnost evropskih najstnikov v marsičem podobna sedanjosti migrantov.

Takšen magični realizem pa ne pride v poštev za mlajšo generacijo. V ekološko sesutem svetu radikalne neenakosti bodo meje postale vse bolj kruta stvar. Ne slepimo se, za nadzor migracij bo kmalu treba tudi na evropskih tleh ljudi ubijati in zapirati v taborišča. Kar se je še včeraj zdelo kot nezaslišana brutalnost, bo jutri edino sprejemljivo v okviru »realnih možnosti«. Da bi videli, kako hitro potekajo ti procesi, moramo le pogledati skokovito naraščanje javne podpore ograji na naši meji. Z enako hitrostjo mlade vzgajajo v ljudi, ki bodo umazano delo prihodnosti opravljali s strastjo in užitkom. Kako drugače pa bodo živeli v Evropi bodečih žic, če ne bodo postali zadrti rasisti? Današnja zmernost tako soustvarja jutrišnji ekstremizem.

Absurd je v tem, da bi lahko bila prihodnost evropskih najstnikov v marsičem podobna sedanjosti migrantov – tudi njim bodo brez radikalnega političnega obrata ostali le dolgovi, razsuto okolje in spopadi lokalnih šerifov. In tudi njim bodo iskanje boljšega življenja preprečevale ograje. Medtem pa jim naše institucije ne morejo ponuditi nobenih pametnih rešitev, saj razmišljajo znotraj okvirov, ki so se že zdavnaj razmajali. Ne, podnebne spremembe se ne morejo prilagoditi na naše nacionalne meje, niti se ne morejo nanje ozirati od doma pregnani migranti. Kaj lahko pričakujemo od konference v Parizu, kjer države na eni strani iščejo dogovor o izpustih, na drugi pa si grozijo z zaprtjem meja?

Ko nova generacija protestnikov po Evropi zahteva energetski preobrat, konec varčevanja, izstop iz vojn in odprtje meja za migrante, to niso nekakšne ekstremne levičarke hipi blodnje, ampak prvo trezno soočenje z realnostjo po dolgem času. Če nam takšni podvigi zvenijo nemogoči, potem o njih govorimo premalo in preveč plaho. Naši učitelji molčijo. Umetniki so tiho. Novinarji so previdni. Dovolj je bilo tega bežanja v meglene kompromise. Na vsa vprašanja mladih, ki jih nismo pripravljeni resno jemati, bodo še naprej vneto odgovarjali skrajni desničarji.