Grega Repovž

11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Uvodnik

Nečimrnost

Že drugič v zadnjih treh tednih se je ponovila zgodba o krivici, ki naj bi se dogajala Sloveniji: spet nismo dobili vabila na srečanje držav, ki jih je begunska kriza najbolj prizadela. Mar ni hecno? Po svoje naša država dela vse, da nas ne bi šteli mednje. A ko se sestanejo države, ki begunce dejansko sprejemajo, smo užaljeni in hočemo biti zraven. Kakšna nečimrnost, tako značilna za majhne.

A ne navajamo tega primera, da bi spet kazali na odnos oblasti, države in tudi prebivalstva do begunskega vprašanja. Namreč: zanimiveje je, kdo to nečimrnost kaže. Nepozorno bi lahko pomislili, da ima z njo res kaj opraviti vlada ali njen premier, da torej tam godrnjajo, ker nas ne vabijo. Toda nesrečni so mediji – njim se zdi to krivica. Medije frustrira odsotnost vabila, ne pa vlade.

In ta primer sploh ni osamljen. Spomnimo se na primer smeti, ki naj bi jih za seboj neodgovorno puščali begunci. Zgroženost nad tem ponavljajočim se očitkom je še danes upravičena – a kdo je vendar te očitke ves čas ponavljal in kdo se je ves čas ukvarjal s smetmi? Pač mediji, še zlasti nacionalna televizija. Njen novinar je deloval kot komunalni obsedenec, smeti so bile temeljni in vezivni del vsakega njegovega prispevka o beguncih.

Dolžnost medijev je, da opravijo refleksijo o svojem ravnanju: koliko so sami producenti ksenofobije in izključevanja, koliko so oni tisti, ki širijo histerijo, ksenofobijo in sovražni govor? Zdi se, da pogosto prekašajo politike.

Seveda se medijski prostor ni sfižil sam od sebe. Poglejmo samo največjo medijsko hišo, zavod RTV Slovenija. Pred desetimi leti je bil pod Janševo taktirko uveljavljen zakon o RTV Slovenija, ki so ga takrat res vsi relevantni strokovnjaki iz domovine in tujine ocenili kot vzvod za preoblikovanje te ustanove v politično in državno televizijo. Ne glede na to, da se je od takrat izmenjalo pet vlad, je zakon ostal, RTV pa je v tem desetletju pač postala neki drug zavod, politična televizija tistih političnih opcij, ki so se do te moči dokopale in jih pri tem ni bilo sram; danes sta to v neki čudni kohabitaciji SDS in SD. Gre za res slabo televizijo, kjer je dobrih ustvarjalcev vse manj, modrosti pa še toliko manj.

TV Slovenija že prej ni bila zgled javne televizije, a po desetih letih lomastenja je pač pokveka. Podobno velja za celoten medijski prostor: mediji so ostali ujeti v neumno ureditev, ki ni sledila duhu časa ne razvoju dogodkov, v zakonodajo, prav tako nazadnje spremenjeno leta 2005 v času prve Janševe vlade, ki je imela le en namen, doseči čim večji vpliv politike na vsebino, zaradi česar mediji danes vztrajno nazadujejo, s tem pa tudi svobodomiselnost in širina celotne populacije, saj mediji postajajo le še blede slike tistega, kar bi morali biti.

Se sploh zavedamo, kaj za razumevanje sveta pomeni, da nacionalna televizija krči svojo dopisniško mrežo? Ukvarjajo se s prenašanjem bogoslužja na prvem radijskem programu, ne vidijo pa, kako so z zmanjševanjem dopisniške mreže zamejili pogled na svet celotni populaciji. Javna televizija majhne države bi morala imeti toliko več dopisnikov, ker je država tudi na drugih ravneh – na primer pri izdajanju tuje prevedene literature itd. – podhranjena in zamejena, pretok informacij iz sveta pa ne glede na navidezno dostopnost, ki naj bi jo zagotavljal internet, izrazito slab. A v tej državi je pomembneje, da pride do vseh glas o vsaki vaški veselici kot o tem, kam se giblje svet, kam se gibljejo misli tega sveta in kje so danes problemi, s katerimi se bomo mi ukvarjali šele jutri, takrat pač presenečeni, da sploh so. Deli sveta za to državo tako sploh ne obstajajo, so le lise, pokrite na hitro. Javna radiotelevizija je res ključnega pomena za normalnost v tako majhni državi, njena vloga je neprimerno bolj odločujoča kot v veliki, kjer pretok informacij lahko poteka tudi po drugih kanalih. A o teh dimenzijah se v Sloveniji sploh ne govori.

Seveda se politika medijev po Janševem uničevanju medijske krajine – ki še kar traja, čeprav je medijski prostor ustrojen po njegovih željah, a kaj ko mu ni nikoli dovolj – raje ne dotika. Medijem pa tudi godi, da se politika vanje ne vtika – ker se je to še vedno slabo končalo. Toda to je vendarle neodgovorno, ker nazadnje bo medijska krajina uničena, njena restavracija pa nemogoča.