Nova politična prevara

dr. Bogomir Kovač

11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Pariški sporazum o podnebnih spremembah (COP21), enaindvajseti po brazilskem Riu 1992, je leseno železo. Prinaša veliko starih okoljskih obljub in politične retorike, pa malo pravno zavezujočih in ekonomsko sprejemljivih rešitev. Konferenca je razširila prostor sodelovanja, ohranja prizadevanja glede rasti globalne temperature, skrbi za sistematično prilagajanje želeni nizkoogljični družbi. Toda trije stebri sporazuma so kljub temu nova politična prevara in ekonomska utvara, ki dejansko ne more preprečiti prihajajočih ekoloških katastrof. Politične namere ne morejo uspeti brez ekonomskih mehanizmov, potrebnega financiranja, večje razvojne solidarnosti med bogatimi in revnimi. Vse to je ostalo v Parizu na pol poti. Ljudje smo spremenili planet Zemljo očitno hitreje kot samega sebe.

Domala vsi se strinjajo, da so podnebne spremembe posledica hitre industrializacije in fosilne energetike, profitne logike kapitala in potrošniške družbe, pa tudi izjemne demografske rasti, urbanizacije in globalizacije. Od izhodiščne iniciative ZN (UNFCCC) v Riu, kjer so se države sporazumele o temeljnih ciljih in ukrepih glede omejevanja globalnega segrevanja, smo imeli mnoštvo dodatnih dogovorov, zavez in presečnih datumov (Kjoto, Doha, Lima …). Politična metoda zahtev od zgoraj navzdol in zavez od spodaj navzgor je ostala nespremenjena in zastrašujoče prazna.

Dejstva so neizprosna. V desetletju, ko naj bi učinkovali podnebni dogovori (2000–2010), so toplogredni plini na globalni ravni narasli v primerjavi s prejšnjimi desetletji. Leto 2015 bo spet najtoplejše in tako je zadnjih deset let. Povprečna temperatura na planetu je 1 °C višja kot v referenčnem letu 1880, za naslednjo stopinjo bomo potrebovali zgolj 40 let. Mednarodna energetska agencija (IEA) ocenjuje, da trenutno iz obnovljivih virov prihaja slabih 14 odstotkov potrebne energije, iz opevanih solarnih elektrarn, vetrnic in geotermalnih virov zgolj 1,3 odstotka. V modelskih ocenah in napovedih klimatologov je vse manj neznank, nekakšen odrešujoči podnebni geoinženiring pa je na srečo bolj laboratorijski eksperiment kot realnost. Zato velja sklep, da po petindvajsetih letih dogovorov o podnebnih spremembah nismo dosegli domala ničesar, ne tehnično in ne politično-ekonomsko.

Prvi razlog je politične narave. Podnebni dogovori so posledica političnega voluntarizma in fragmentarne odgovornosti, vsaka država, podjetja in potrošniki delujejo glede na lastne interese. Pred nami je tipičen model tragedije skupnega. Ne obstaja niti prisila od zgoraj navzdol niti politična odgovornost za sodelovanje od spodaj, nobene zaveze ni, ki bi jo lahko učinkovito politično sankcionirali. V multipolarnem svetu so velesile (ZDA, Kitajska, Indija, Rusija…) same največji onesnaževalci. Nihče od njih ne more ukrepati na silo ali z močjo, zato so politiki bolj zavezani domačim političnim trgom kot globalnim potrebam. Nova politična kooperativnost je zgrajena na nacionalnih zavezah (INDC), dobili smo logiko EU na velikem platnu. Vsaka država in podpisnica se preprosto trudi, da izpolni lastne obljube, prenos podnebne suverenosti navzgor pada sorazmerno z zahtevami in pričakovanji. Zato je kumulativni politični učinek pariškega dogovora že danes ničen.

Ostajajo ekonomski mehanizmi. Tu je problem dvojen. Dejstvo je, da močni poslovni interesi ne dovoljujejo podnebnega preboja, da so korporacije naftnega, energetskega, avtomobilskega, kemičnega in poljedelskega biznisa zoper spremembe in politično uspešno lobirajo, doma in v Parizu. Hkrati so ključne cene nafte na najnižjih ravneh zadnjih deset let, zato ni nobenih cenovnih spodbud k spremembi energetske politike in ogljične industrije. V ospredju niso ekonomski, temveč strateški razlogi. OPEC želi omejiti dražje pridobivanje nafte v ZDA, te pa uporabljajo njene cene v boju z Rusijo, Kitajci in Indijci so za cenejši premog … Tržne razmere in cene tu ne delujejo, naravni kapital pa se pospešeno amortizira. Ekonomske razmere so danes slabše kot pred desetimi leti.

Problem je tudi financiranje. Danes vemo, da je globalni letni finančni tok, vezan na podnebne spremembe, okoli 330 milijard, dobra tretjina je javnih, preostalo so zasebna sredstva. Polovica tokov je med razvitimi, polovica med manj razvitimi, vmes poteka nekaj nad 30 milijard pomoči razvitih držav nerazvitim, kar je tretjina zavez bogatih držav (100 milijard). IEA ocenjuje, da bi potrebovali do leta 2050 okoli 1100 milijard na leto v obliki nizkoogljičnih investicij, da bi dosegli želene cilje. To je za zdaj čista utopija. Torej načrtujemo nekaj, kar nima finančne osnove. Financiranje je tudi slepa pega pariškega sporazuma.

Bogate države so nasploh bolj zaskrbljene glede podnebnih sprememb kot revne. Danes želijo manj razvitim naprtiti sorazmerno odgovornost in odreči pravico manj razvitim do cenejšega, četudi ogljičnega razvoja. S podnebnimi spremembami je tako kot z neenakostjo, zato Piketty in Chancel (2015) predlagata radikalni zasuk. Ni pomembna proizvodnja, temveč potrošnja, ne gre za kolektivno, temveč individualno odgovornost, koncentracija emisij je sorazmerna z ekonomsko neenakostjo, bogati preprosto trošijo in onesnažujejo več kot revni. Od tod je sklep na dlani. Potrebujemo globalni davek na izpuste, kot vir za finančne sklade in popravek cenovnih distorzij. Če bi zgolj obremenili letalske karte (180 evrov v poslovnem in 20 evrov v ekonomskem razredu), bi dobili 150 milijard evrov na leto in vsaj delno zamejili prepoceni letalski promet. Tudi takšnih alternativ Pariz ne ponuja.

Pariška konferenca ostaja znotraj pričakovanj. Prinaša nekaj političnega reda v sistem merjenja, poročanja, verificiranja zmanjšanja emisij, hkrati pa ne ponuja nobenih ekonomskih rešitev. Pariz je nov semenj politične ničevosti brez ekonomskega preboja. Toda Pariz pozna Hollandov rebus. Podnebnim spremembam moramo napovedati vojno. Čakamo zgolj na odrešujoči terorizem narave.