Burko v vsako slovensko vas!

Maja Novak

11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Ihta

Recimo, da bom leta 2020 sredi belega dne ob največji prometni konici stekla čez ljubljansko Šmartinko tam, kjer niti pod razno ni prehoda za pešce, in tako ogrožala sebe in druge, naključno navzoči policist pa me ne bo ne ustavil ne legitimiral ne očetovsko pokaral – pa ne zato, ker bo stavkal. Nak, prekršek mi bo spregledal, ker mi na obrazu piše, da sem Slovenka, če pa že to ne, vsaj srednjeevropska Slovanka, on pa se bo budno oziral naokrog in napenjal vse čute, da bi zasačil kakega muslimanskega terorista. Prav mogoče je namreč, da bo čez nekaj let že to, da bo musliman šel čez cesto tam, kjer se ne sme, veljalo za islamski terorizem.

Čeprav vsako leto na svetu v prometnih nesrečah premine precej več ljudi kot v terorističnih napadih, gotovo pa jih več umre tudi zaradi bolezni, ki so posledica onesnaževanja okolja, je v medijih in politiki beseda dneva »terorizem«. Teroriste vidimo v slehernem grmu, v sleherni vasi. Od ponedeljka za terorista uradno veljata tudi Syed Farook in Tashfeen Malik, ki sta 2. decembra v San Bernardinu postrelila 14 ljudi; bila sta »radikalizirana« (karkoli to pač pomeni), dejanje sta načrtovala in streljanje vadila vnaprej, je povedal visoki predstavnik FBI. Hm. Za medije sta bila terorista pravzaprav že od trenutka, ko je izbruhnila zgodba, v to smer pa se je najbrž pri priči zasukala tudi policijska preiskava, kot da je to nekako samoumevno, ker imata arabski imeni. Nihče se ni vprašal, ali je po definiciji sploh mogoče biti terorist, če deluješ na lastno pest; po vsem sodeč se še nihče ni vprašal, zakaj neki bi Islamska država novačila privržence, da bi pobijali osebje in oskrbovance domov za nikomur nevarne ljudi s posebnimi potrebami, ter kaj naj bi ISIS imela od tega. Nihče se ni vprašal in se morda ne bo. Terorista sta in pika. Seveda bi bila povsem druga pesem, ko bi se imenovala Eric Harris in Dylan Klebold.

Napadalcev v srednji šoli Columbine nihče ni razglasil za terorista, vsem je bilo jasno, da gre za zmedena najstnika, za katera je pritisk čudovitega življenja v najboljši državi na svetu postal prehud – kot je najbrž postal prehud za Syeda in Tashfeen, ki sta si v svoji zmedenosti glavo preprosto naphala z idejami, kakršne sta napaberkovala ob poročanju medijev o terorizmu, ker so bile te pač najbolj pri roki. Ob Ericovem in Dylanovem dejanju nihče ni govoril o belem protestantskem terorizmu. Pa imata Syed in Tashfeen najbrž več skupnega z njima kot z ISIS. Na primer to, da sta lahko brez slehernih težav prišla do orožja – in z njim »vnaprej vadila« na enem od številnih strelišč v Los Angelesu.

Utrujena sem. Utrujena spričo tega, da se moram vsakih pet minut navajati na novega grešnega kozla.

Ampak ko dežurni krivci ne bi bili muslimani, bi to morali biti, na primer, industrija in trgovina z orožjem (v ZDA bo te dni začel delovati kanal kabelske televizije, prek katerega bo mogoče kupovati vse od pištol do kalašnikovk); industrija vseh vrst pa je gonilna sila sveta, zato tace stran od nje! Ko si je Obama v televizijskem nagovoru Američanom drznil omeniti nekaj o morebitni prepovedi nošenja orožja, si je pri priči prislužil glasno grajo republikancev. (Mimogrede, nikomur niti na misel ne pride, da bi prepovedal uporabo izdelkov avtomobilske industrije, čeprav se ljudje v zahodnem svetu najbolj množično ubijajo prav na štirih kolesih.) Namesto kapitala raje napadajmo muslimane! Tako se utegne zgoditi, da me bo v bližnji prihodnosti tisti moj namišljeni policist iz prvega odstavka kolumne res zagrabil za ovratnik le, če bom čez cesto kakor majhna črna jadrnica plula v široki burki. Kajti te bodo takrat morda prepovedane.

Ne le da burk v Sloveniji nihče ne nosi, tudi izdeluje jih nihče – razlog več, da jih lahko lahkega srca prepovemo. A če smo natančni, bi se dalo z burkami odlično zaslužiti. Tega bi se lahko lotil kak podjetnik, ki se je že preizkusil v prekupčevanju z oklepnimi vozili ali v kakem drugem poslu, ki je bil takrat, ko ga je sklenil, pri srcu tej ali oni garnituri oblastnikov. Samo en amandma k predlogu zakona o prepovedi nošenja burk in nikabov, kot si ga predstavlja slovenska desnica, bi bilo treba pritakniti.

Kajti nobenega smisla nima prepovedati nošenja burke ženski, ki doma v omari nima niti ene. Prepoved je smiselna samo, če ženska burko že ima. (Sicer bi bilo približno tako, kot če bi ljudem z zakonom prepovedali dihati pod vodo ali uživati ciankalij.) Zato bi bilo edino pravilno in pametno, ko bi vsem muslimankam v Sloveniji – morda pa kar vsem ženskam – v prvem členu zakona zaukazali, naj si omislijo burko, šele nato, v drugem členu, pa bi jim zabičali, naj si je nikoli ne oblečejo. Nesmiseln zakon bi dobil smisel, naš podjetnik pa bi si po njegovi uveljavitvi krepko gmotno opomogel – iztržek bi bil odličen, stroški izdelave burk pa minimalni. (Saj sploh ne bi bilo treba, da bi bila zadeva pralna ali da bi vsi šivi držali, ko pa je nihče ne bi nosil.) Kakorkoli obrneš, v slovenski deželi bi bili blagodejni gospodarski učinki zakona sorazmerno gledano malone tolikšni, kot je profit trgovine z orožjem v globalnih okvirih, to pa je povsem v skladu s tradicionalnimi slovenskimi vrednotami, na katere se sklicujejo njegovi predlagatelji.

Eh. Dovolj bodi, kajti utrujena sem. Utrujena spričo tega, da se moram vsakih pet minut navajati na novega grešnega kozla. Trenutno so to muslimani. Čez pet minut bo kdo drug. Blagor mojemu mačku – njegovi udomačeni sorodniki že kaka štiri tisočletja preganjajo samo miši, njih pa vedno in povsod le psi – jaz pa moram garati in nenehno spreminjati svoj pogled na svet; na to, kdo je moj sovražnik. Zato da bi mi tisti tam zgoraj odvračali pozornost od onih, ki so zares česa krivi; na primer od neoliberalizma in njegovega odnosa do trgovine z orožjem.