Internacionalka

Maja Novak

27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Ihta

Mislim, jaz se bom samoukinila. Mislim, vse, kar je prav. Le kako, dragi bralec, naj te še razveseljujem s kolumnami, ne da bi se napajala z navdihom pri nacionalki? – Te pa skoraj ne morem več gledati. Srce mi, denimo, zaigra od veselja, ko med gosti Tarče uzrem cenjenega literata, samooklicanega frankofila in (malce trdega ter okornega) prevajalca Danteja, potem pa ti Capuder tebi nič, meni nič grobo izjavi, da so vsi Arabci lenuhi, in sogovornico, ki ugovarja, zatolče z besedami: »Vedel sem, da boste to rekli, ko pa imate tako izobrazbo.« Bum! Vsi moji ideali so se razdrobili v prah, konec je bilo moje vere v inteligenco intelektualcev. Okej, v razum razumnikov. Le kako naj človek še živi, ko pa mu vsak dan znova sesipajo ideale?

Potem poskušam gledati vsaj Slovensko kroniko, pa je ne morem, ker je ni. Celo dnevnik je kratek. V njem najprej povejo, da je prvi sneg razveselil otroke, nato pa v isti sapi zdrdrajo, da begunci, da kongres skrajne desnice, da šport, in oder prepustijo nekakšnim prezrelim Lolitam, ki tekmujejo v petju. Prenos otroške Evrovizije je pomembnejši od dnevnopolitičnih informacij. Ja, preverila sem: nisem pomotoma gledala katere od komercialnih mrež, bila je nacionalka.

Bridko je v mojem sivem svetu. Čedalje bolj tonem v žalost. Medtem pa se na žico okoli Slovenije natikajo domače živali in srnjad, razmesarilo je celo nekaj mačk, meni in moji najljubši pesnici najljubših bitij (Je suis un chat.), in morda je le vprašanje časa, kdaj se bo na žici do smrti porezal kak otrok. O tem bo nacionalka verjetno poročala, če ne bo prav takrat prenosa kakega regionalnega tekmovanja v pikadu.

Hvala bogu, da so vsaj reklame še vedno tam, kjer smo jih vajeni.

To mi je šlo na živce že med oddajami o beguncih. Mislim, ti ljudje trpijo, lačni so, zebe jih, žulji na nogah jim pokajo, celo voditelju oddaje se smilijo, vendar ti ta ali oni pogovor o njih moško pretrga z besedami: »Dovolim vam repliko, ampak kratko, ker so na vrsti reklame.« Nato sledi vreščanje. Žrimo! Lokajmo sladke pijače! Krasimo božično smrečico! Kupujmo igrače – čim bolj kičaste, tem bolje. Ali ni v tem kontrastu med vsebino oddaje in reklamami, ki jo prekinjajo, nekaj ciničnega? Oglasi po tragiki tistega, o čemer je bil govor pred njimi, vsaj name delujejo kot ledena prha. To je še huje prišlo do izraza ob pariških, sarajevskih, malijskih ... pokolih. Mislim, mar ne bi bilo mogoče ob dogodkih te vrste reklamnih blokov vsaj prestaviti za kako uro, da ne bi neposredno sledili novicam, ki naj bi nas navdajale z žalostjo, tihim premislekom in samoizpraševanjem? Taka poteza bi sočutje z žrtvami gotovo izražala bolje od vseh vsebinsko izpraznjenih fraz, kakršne se spodobijo v danih okoliščinah, in pompoznih izjav v slogu je suis Charlie, je suis Paris, je suis je ne sais quoi.

Uboga nacionalka. Pravzaprav je ne kaže prestrogo obsojati. Saj ni nič drugačna od državnih televizij v drugih kapitalističnih državah.

Državna televizija svinčenih časov je vedela, kako se tem stvarem streže. Kadarkoli je preminil ta ali oni koritar, kadar so se letala zaletavala nad Zagrebom ali strmoglavljala nad Korziko, kadarkoli se je zgodilo kaj hudega, so običajne televizijske abotnosti zamenjali klasična glasba in domači filmi. Kaj potem, če je ob smrti koritarjev marsikoga mikalo, da bi vriskal od veselja, namesto da bi žaloval, kaj potem, če so bili domači filmi taki, da se igralci v njih morda niso zjokali samo pred kamero, ampak tudi pozneje, ob ogledu filma, kaj potem, če je bilo celo Bitko na Neretvi mogoče gledati le kakih stokrat – takratna nacionalka je vsaj razmišljala v pravi smeri. Danes ni dogodka, ki bi bil tako tragičen, da bi zamajal njeno programsko shemo. Kajti danes smo v kapitalizmu.

V kapitalizmu so reklame le ena od mnogih faset njegovega strašljivega žuželčjega očesa. Reklame so dobiček. Dobiček je alfa in omega. Je suis profit. Danes ni več dovolj, da sužnji garajo, danes morajo po opravljenem delu za nameček pridno znositi ves svoj zaslužek v štacune in kupovati nikomur potrebne izdelke drugih sužnjev, da perpetuirajo družbeni red. Je suis consommateur. Dokler bo tako, se ne bo nič spremenilo. Navsezadnje so nam po pariških, sarajevskih, malijskih ... dogodkih vsi zabičevali, da je najboljši način boja proti terorizmu ta, da se v mejah protofašističnih državnih ukrepov še naprej obnašamo tako kot vedno. Podjetja naj se še dalje obnašajo kapitalistično. Posamezniki naj se še dalje obnašajo kot ubogljivi potrošniki. Čeprav naj bi fundamentalistično orožje pokalo v protest proti takšni miselnosti, ni orožja, ki bi jo spremenilo. Kajti kapitalizem bo vztrajal pri svojem. Zato bodo pri svojem vztrajali tudi fundamentalisti. V šahu se temu reče pat.

V resnici pa bi se morali po nedavnih tragedijah (natančneje, že zdavnaj) obnašati drugače. Ne iz strahu pred teroristi, ne zato, da bi jim prepustili zmago. Zato, ker bi bilo dobro za nas. Sama sem te dni izumila vsaj metodo boja proti reklamam, ki je skromna oblika boja proti kapitalizmu. Parce que j’en ai marre. Metoda se imenuje »svinčnik in papir«. Med spremljanjem TV-programa si preprosto zapišeš imena vseh tistih Airwavesov, Alwaysov, Neverjev ... ki jih najvsiljiveje ponujajo, nato pa si prisežeš, da boš ob slehernem obisku trgovine konzultiral seznam in nikoli, nikoli ne boš kupil Airwavesa, Alwaysa, Neverja ... Never. Jamais. Ko bi tako ravnali vsi, bi mogoče zaleglo: reklame, ki bi se pokazale za jalovo naložbo, bi plačniki odpravili.

In nacionalka bi bila ob dobršen del dohodka. Uboga nacionalka. Pravzaprav je ne kaže prestrogo obsojati. Saj ni nič drugačna od državnih televizij v drugih kapitalističnih državah. Mogoče bi se morala zdaj, ko ni več boljša od drugih, preimenovati. V internacionalko. V znak svoje kapitalistične uniformiranosti. Pa zato, da bi njeno ime vsaj nas nostalgike spominjalo na prijaznejše čase.