Zlo

dr. Bogomir Kovač

18. 12. 2015  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Evropska komisija skuša begunsko krizo in schengensko območje rešiti z ustanovitvijo nove mejne in obalne straže, drugačnimi pravili in močnejšo agencijo Frontex. Svoje rešitve razglaša kot novo poglobitev EU, dejansko pa usodno posega na ključno področje suverenosti držav. Več EU pomeni manj svobode in avtonomije za državljane članic. Slovenska vlada se že dolgo dojema kot pravi branik schengenske meje. Žična mejna ograda ni zamejitev drugih, temveč predvsem omejitev za nas. Pomeni paradoksalno samookupacijo države, ki ni zgolj simbolna, temveč tudi pravna, ekonomska in kulturna tragedija. Emil Zola je leta 1898 obtožil francosko vlado v aferi Dreyfus. Njegov »J’acusse …!« je treba ponoviti, tukaj in zdaj.

Zolajevo pismo predsedniku republike s preprostim naslovom »Obtožujem …!« je bilo objavljeno v časopisu L’Aurore, 13. januarja 1898. Tedaj se je zgodila umazana vohunska afera, ki so jo krojile laži najvišjih uradnikov in generalov. Če so bile odločitve države sprva morda neinteligentne, so postale kasneje zločinske, nazadnje po nedolžnem obsojeni Drey-

fus ni mogel biti nedolžen, da ne bi bil vrh vojske in politikov kriv. Zločin je bil, da se je vlada oprla na umazani tisk in pariško sodrgo. Zločin je bil, da so zavajali ljudi v imenu protidržavnih zarot, zločin je zastrupiti male in ponižne ljudi, razburkati njihove strasti in nestrpnost. Zločin je izkoriščati patriotizem na račun sovraštva in antisemitizma, zločin je, zaključuje Zola, sabljo spremeniti v modernega boga.

Zato je treba kričati, z vso močjo poštenega upora. Zato je treba prst uperiti v vlado in njenega predsednika, kot tedaj Francija ima danes Slovenija na licu to nesnago. Ostaja kot madež, ki bo za vedno zaznamoval Cerarjev politični mandat. Ničesar ni mogoče ponuditi v opravičilo, niti nekakšne svetopisemske obrambe EU, niti ujetosti v domače zakone in ustavo, še manj velja licemerstvo o zaščiti ljudi ob meji. Tedaj in danes gre za grobo zlorabo oblasti, omejevanje svobode brez resnih pravnih temeljev in politične razprave. Odločitve sta sprejela vlada in parlament, ki ju večinoma ne sestavljajo profesionalni politiki, najvplivnejši Cerarjevi ljudje so bili še včeraj ugledni profesorji na Univerzi v Ljubljani, intelektualci. Zato sta njihova odgovornost in krivda še toliko večji.

In ne samo to. Če in ko spravimo pravo resnico pod zemljo, jo skrijemo za žico in politično blasfemijo, se tam nakopiči in dobi eksplozivno moč, ki bo prej ali slej prodrla na dan. In ko enkrat poči, tudi med prizadetimi Zasavci, miroljubnimi Belokranjci, jeznimi Primorci in drugimi v tej državi, ki spoznavajo bedno stanje političnih elit, sredinske koalicije in desne opozicije, potem bo raztreščilo vse. Dobili bomo kombinacijo iz leta 2011 in 2013, poulični kaos, serijski padec vlad, izredne volitve … Neverjetno, kako kratke in slepe so poti zgodovinskega spomina v tej deželi.

Ta vlada pri reševanju begunske krize od samega začetka ni obvladovala abecede humanitarne logistike, procesnega menedžmenta in kriznega vodenja, kar je mimogrede strokovno in ne zgolj politično vprašanje. Toda začetna okornost in postopnost urejanja razmer sta ostali znotraj razumljivih, tudi opravičljivih razmerij. Dvoje odstopanj pa je bilo nesprejemljivo od samega začetka, visoka stopnja militarizacije vseh mejnih postopkov in trmasta obramba schengenskih pravil. Oboje je bilo sporno in se je zlahka prelilo v sklep, da potrebujemo zaostritev azilne politike in postavljanje žične ograje na območju skoraj celotne jugovzhodne meje države.

Žična ograja pri sedanjem organiziranem sprejemu beguncev nima pomena, če pa bi bila Slovenija soočena z razpršenim prihodom migrantov, pa ni dovolj učinkovita. Njena obramba lahko samo stopnjuje militarizacijo meje. Bomo na morebitne mejne pribežnike streljali, kot v časih komunistične Jugoslavije, bomo morda mejo obdali z minskimi polji, kot v zadnji balkanski vojni, bomo ograjo spremenili v zid, kot v ZDA ali Izraelu? Za nameček vsa ta žična norost poteka znotraj povsem razglašene EU glede migracijske politike, sprejema beguncev in schengenskih pravil, v času četrtine nekdanjega priliva ljudi, novega evropsko-turškega dogovora in razširjenih pooblastil Frontexa. Žična ograja na južni meji je znotraj teh sprememb preprosto nesmiselna.

Zločin je izkoriščati patriotizem na račun sovraštva in antisemitizma, zločin je, zaključuje Zola, sabljo spremeniti v modernega boga.

Seveda zanjo tudi ni prave pravne podlage. Zakon o nadzoru državne meje (ZNDM-2) in zakonik o schengenskih mejah zeleno mejo opredeljujeta z mejnimi oznakami, »tehnična sredstva« so tukaj merilo nadzora in ne žične ograje. Zakon je nikjer ne omenja, tudi ne grobe kršitve posestne pravice, govori pa o služnosti, sorazmernosti ukrepanja in najmanj škodljivem delovanju. Sloviti 8. člen ZNDM ne upravičuje sedanjega ravnanja vlade, kar mora razumeti vsak študent PF, država pa očitno namerava ex post urejati obmejna pravna razmerja do državljanov. Orbanizacija Slovenije se začenja pri opuščanju pravne države, za zdaj so obmejne žice zunaj zakonskih okvirov, na čelu vlade pa je ugleden pravnik in profesor. Nerazumljivo in nedopustno.

Slovenci so za zdaj naklonjeni žičnati ograji, Cerarjevim je navidezno uspelo s politiko sejanja strahu, panike in patriotskega nacionalizma. Toda politični amaterji so stopili na tanek led. Militarizacija meje, ki sloni na demagogiji in represiji, je temeljno polje SDS, Cerar pa v noriškem kraljestvu ne more premagati Janše. Postavitev žičnate ograje je pravni zločin in njegov politični samomor. To je pot izbrisa Slovenije kot moderne države.

Z okupacijsko žico ne moremo graditi niti suverenosti EU niti Slovenije. Če želijo Nemci tako braniti schengensko EU, naj to storijo na lastnem pragu, kot nekdaj v Berlinu. Do tedaj pa velja obtožba, ki zadeva EK, vlado in parlament, Cerarja in posebej univerzitetne pribočnike. Žica je zlo, ki ga ni mogoče spregledati, še manj sprejeti.