Zadnja priložnost

dr. Bogomir Kovač

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Ekonomija

Političnoekonomska napoved novega leta 2016 ni posebno rožnata, pa tudi ne dramatična. Tveganja za novo gospodarsko recesijo naraščajo, politični konflikti se povečujejo, svetovna politična in gospodarska ureditev se maje. Zato bo več političnoekonomskega pesimizma, zaupanja v prave rešitve pa manj. To bo leto, kjer se ekonomska gonilna kolesa spreminjajo. Kitajska ni več motor globalne rasti, ZDA začenjajo zasuk v monetarni politiki, EU z evrom ostaja problem. Deflacija, brezposelnost in nižja rast bodo krojile našo ekonomsko usodo.

Ekonomisti smo radi v vlogi prerokov. Napovedovanje je ključni del ekonomskih politik, pričakovanja pa temeljni kamen ekonomskih modelov. Nekoč mi je eden od vodilnih ekonomistov ugledne tuje banke priznal, da nerad napoveduje recesijo. Če zadenem, pravi, me nihče ne hvali, če zgrešim, me odpustijo. In za leto 2016 je temeljno sporočilo, da je svet vsaj s polovično verjetnostjo na poti v novo recesijo. Vsi osrednji napovedovalci hitijo s popravki letošnje gospodarske rasti navzdol, 3,1 odstotka po oceni MDS, prihodnje leto bi moralo biti boljše, 3,6 odstotka, toda napovedi so pesimistične. Polovico možnosti pripisujejo povečanju rasti, polovico zdrsu proti 2,5 odstotka, kot v obdobju 2001–2003.

Toda recesije ne napoveduje zgolj možni padec rasti, v ozadju tega fetiša so težja razmerja. V teoretskem jeziku bi dejali, da je brezposelnost daleč pod naravno stopnjo (NAIRU) in da je proizvodna vrzel z vidika potencialnega BDP-ja nadpovprečna. Imamo presežne kapacitete in deflacijo, cene so za tretjino nižje kot leta 2011, padec cen blaga, energentov in surovin je stalnica v letu 2016. Tudi obrestne mere so rekordno nizke, celo negativne, valutna razmerja nestabilna, dolžniška kriza na vseh ravneh ne popušča. V takšnih razmerah možnost recesije ni zgolj teoretična, temveč tudi povsem realna.

Po veliki recesiji (2008–2013) se je zdelo, da bomo dosegli novo normalo okoli štiriodstotne rasti, prežeto z digitalno tehnologijo, novimi poslovnimi modeli podjetij in strukturnimi reformami držav. Pa ta podoba 2016 nevarno bledi. Manj kot dva odstotka naj bi rasla Zahodna Evropa, Japonska in Latinska Amerika, z dobrimi 2,5 odstotka vodilne ZDA in Avstralija, Afrika je sredi normale (3,6), najhitreje naj bi še vedno rasla Azija (5,5), najpočasneje velik del Evroazije z Rusijo na čelu (1,2). Politične krize bodo bolj kot doslej ogrožale ekonomsko stabilnost, geostrateški interesi bodo prevladali nad regionalnimi in nacionalnimi. Varnostna politika je zasenčila ekonomsko, politični strah pa ekonomsko upanje. Zato bo leto 2016 potrdilo zasuk v ksenofobni nacionalizem na zahodu, religiozni populizem na vzhodu, obnovo hladne vojne med ZDA in Rusija, delno tudi Kitajsko. Širši arabski svet z nafto ostaja torišče strateških interesov in političnega spopada, ki mu ni videti konca. Zaupanje v politiko nevarno pada, brez politične legitimnosti pa so ekonomske ureditve nestabilne, tržni procesi pa volatilni. To je ključ razumevanja leta 2016 in njegovih čeri.

EU, posebno evroobmočje, postaja vse bolj problematična regija, krize se stopnjujejo, reševalni ukrepi ne zaležejo. Grški problem ostaja in bo spet v ospredju, schengenska kriza z begunci tudi, Nemčija izgublja vlogo ekonomskega motorja in politične stabilnosti EU. EU v letu 2016 ohranja vse lastnosti bolnika, ki mu ni rešitve, od zgrešenega evrskega eksperimenta do stopnjevanja političnih napetosti med članicami. Stare ekonomske omejitve so zdaj nove politične meje EU.

ZDA so na prelomnici predvsem glede zasuka monetarne politike, kjer bodo obrestne mere začele rasti, dolar se bo v razmerju do drugih okrepil, spremenil se bo tok kapitala, ki bo napajal varčevanje in trg kapitala, zlasti obveznic. Amerika dobiva nove volitve in morda se Merklovi pridruži Clintonova, ob Lagardovi v MDS ter Yellenovi na čelu FED bi štiri odločne ženske konec leta 2016 domala obvladovale svet.

Kitajska je nedvomno v krizi, njen delež v svetovnem gospodarstvu je okoli 14 odstotkov, rast BDP-ja pa bo precej nižja od uradnih napovedi (6,8 odstotka). Pričakovan padec kitajske rasti za 3 odstotke v letu 2016 bo znižal BDP v VB za 0,1, v EU za 0,2, v Nemčiji pa za 0,4. Zato je znižanje kitajskih investicij za desetino BDP-ja najbolj dramatična in hkrati prikrita razpoka svetovnega gospodarstva.

Rusija je znotraj velikih ekonomsko najranljivejša. Putin igra nevaren politični šah, v katerega ga sistematično silijo ZDA z naftnimi cenami, širjenjem Nata in političnim pritiski zapiranja azijskih vrat, od Ukrajine do Turčije. ZDA so že zdavnaj nevtralizirale Evropo, zdaj želijo dokončno obračunati z Rusijo, da bi se lahko posvetile Kitajski in Pacifiku. Svet 2016 je s svojo multipolarnostjo začetek spopada za novo globalno ureditev sveta, ki jo je morda še mogoče doseči po mirni poti.

Ekonomisti imajo različne poglede, kako v letu 2016 doseči zasuk. Vemo zgolj to, da ekspanzivna monetarna politika ne deluje, imamo deflacijo in šibko kreditiranje, da je fiskalno varčevanje razvojno škodljivo in da strukturne reforme nimajo učinka. Zato Američani po devetih letih zvišujejo primarno obrestno mero, ZDA pa stopajo na pot tvegane reakcije trga kapitala in valutnih spopadov. ECB ostaja pri starem kvantitativnem popuščanju, ne upa zvišati inflacijskega sidra, evropski bančni sistem ni v igri gospodarskega oživljanja. Miks ekonomskih politik pri spodbujanju rasti ostaja sveti gral tveganega eksperimentiranja z evrom. Leto 2016 bo zato še eno leto izgubljenih iluzij o EU.

Svet okoli nas se vojaško gosti, politična tveganja postajajo nevarnejša od ekonomskih. Ni pravih ekonomskih rešitev, ki bi pomirile politike in generale ter zadovoljile podjetja in ljudi. Ekonomika upanja se umika politiki strahu, ki kroji usodo enih in drugih. Leto 2016 je zato še ena zadnjih priložnosti za streznitev.