V jeziku vojne

N'toko

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Žive meje

Čeprav so iztekajoče se leto zaznamovale debate o migracijah, smo prebivalci Slovenije v tem času zares dobili le enega novega soseda. V naše kraje se je naselil strah. Ta je spremenil našo družbo hitreje in bolj temeljito kot katerakoli množična selitev. Nekaterim so srh v kosti pognali teroristi, begunci, geji, levičarji, drugim pa je kri zaledenela zaradi žice, vojske, ksenofobov in desničarjev. Še največ ljudi pa se je znašlo v vmesnem prostoru – v tesnobi informacijskega kaosa, kjer se zdijo vse grožnje enako resnične in vse rešitve enako oddaljene. V naše pogovore je tako vse pogosteje zašlo vprašanje »Ali misliš, da bo vojna?«, na katero smo odgovarjali z neprijetno tišino. Leto 2015 si bom zapomnil po tesnobi, ki nas je prevzela ob spoznanju, da zgodovine še ni konec in da nimamo pojma, kaj sledi.

Vseeno pa smo se na življenje z novim sosedom hitro prilagodili. Začeli smo iskati avtoritete, ki bi nas prijele za roko in vodile skozi negotovo situacijo. Manj smo gledali okoli sebe in večkrat usmerili pogled navzgor, k našim oblastem. Ne, nismo jih imeli nič bolj radi kot prej, smo pa začeli verjeti, da imajo svetovni voditelji odgovore na današnji clusterfuck geopolitičnih problemov, strah pred neznanim pa nas je prisilil, da na svet okoli nas gledamo skozi njihove oči. Novinar Radia Študent je dobro opisal novi pojav, ko je opozoril na naslovnico Dela z velikim naslovom »OBVLADUJEMO SITUACIJO«. Ali so se novinarji tako poistovetili z oblastjo, da nam njihove besede podajajo kar v prvi osebi množine? Smo v naši želji po redu in miru vsi kar naenkrat postali Slovenija, EU, NATO? Odkar se je v naše kraje naselil strah, so z njim očitno prišle tudi nove jezikovne navade – o svetu smo začeli govoriti tako, kot govorijo ministri, naši pogovori za šankom pa so postali na las podobni vladnim tiskovkam. »Slovenija ne sme postati žep, kamor se stekajo begunci.« »Turčija mora zajeziti migracijski tok.« »Obama bi moral napasti ISIS.« »Putin in Asad bosta edina znala narediti red v regiji.« Nismo dobili arabskega jezika, je pa vsa Slovenija začela govoriti nekakšno geopolitščino.

Tako so se v duhu novega jezika vremenskim napovedim v poročilih pridružile številke mrtvih v bombnih napadih na sirska mesta, prometnim obvestilom pa podatki o številu migrantov, ki so jih naše oblasti »sprocesirale« in premetale z ene meje na drugo. Vse te novice o mrcvarjenju človeških življenj so postale podobne pogovorom o vremenu – naravnem pojavu, ki ga mi lahko opazujemo in komentiramo, regulirajo pa ga samo bogovi. Mi se lahko pogovarjamo le o tem, kdo ima bolj prav – Putin, Obama, Cameron ali Merklova. Morda še nismo dobili islamizacije, smo pa vsekakor našli vero v državne voditelje – v to, da ima nekdo tam zgoraj načrt in da s pomočjo svojih modrih angelov vzpostavlja red na zemlji.

Največja napaka, ki jo lahko storimo, je, da začnemo razmišljati o prihodnosti tako kot politiki.

A če nam mediji dajejo občutek, da ves svet pleše na ukaz peščice veljakov, se človeštvo vztrajno upira tej ideji. Migranti ne ostanejo vedno tam, kjer se vrhu EU zdi najbolje, ampak gredo kljub vojakom in ograjam svojo pot. Ljudje ne volijo vedno po scenariju, ki jim ga napišejo mediji, ampak včasih množično glasujejo za »neizvoljive« politike, ki jih ne zazna nobena analiza. In vsake toliko časa se pojavijo množična gibanja in upori, nove tehnologije ali kulturni preboji, ki jih mainstream ne prepozna, dokler niso na njegovem pragu. Od Corbyna do Trumpa, od Sirize do Nacionalne fronte, od gibanja Zavzemimo do islamskih fundamentalistov, od vstaj do migracij –nosilci moči se ves čas srečujejo s političnimi pojavi, ki jih niso mogli predvideti. Kadar se zgodi kaj takega, se vsevedne avtoritete vedno čudijo, da njihova zgodba ni edina zgodba, in nas užaljeno karajo, češ da smo neodgovorni, ker ne odigramo predvidenih vlog.

Če bi namesto pomembnežev bolj opazovali navadne ljudi, nas neubogljivost množic ne bi tako presenetita. Življenje se pač ne ustavi na ukaz vladajočih. Kot nam Abderrahmane Sissako slikovito prikazuje v filmu Timbuktu, so tudi v okupiranem mestu s strogim šeriatskim pravom fantje še naprej igrali prepovedani nogomet, pa čeprav brez žoge. Ženske so še vedno pele, tudi če jim je grozilo bičanje. Kako srhljivo se film poklaplja z zadnjimi pričevanji civilistov iz Rake, prestolnice Islamske države, kjer ob prepovedi glasbe ljudje še naprej plešejo v tišini in žurajo na skrivaj. Nikoli ne bodo popolnoma pristali na to, da je njihova zgodba napisana od zgoraj. Mar ni neumno, da se mnogi Evropejci danes zgražajo nad »neodgovornimi« begunci, ki v tako težkih okoliščinah nosijo lepe obleke, igrajo nogomet, slikajo selfije, plešejo, se zaljubljajo ali zanosijo? Smo se tako poistovetili z oblastmi, da tudi mi od ljudi zahtevamo, naj nehajo živeti, dokler ne izpeljejo svojih načrtov z njimi? Naj ves svet neha seksati, dokler nemški finančni minister ne izračuna, koliko ljudi bi potreboval za idealno rast bruto domačega proizvoda? Volja do življenja množic je neskončno močnejša od želja voditeljev, in dokler države ne bodo nagovarjale potreb ljudi, se jim bodo ti upirali in rušili ustaljeni red. Naj bo to pod okriljem političnih strank, množičnih gibanj ali verskih skupnosti, zgodovino vseeno pišemo ljudje, ne bogovi.

Ko je Miro Cerar letos oznanil, da bo Slovenijo obdal z žico, je to pospremil s pomenljivimi besedami: »Kot človeku mi je hudo, a kot premier moram sprejeti odgovornost.« Ta butasti prikaz nasilne moči smo sprejeli, ker nas je bilo strah in smo želeli v državi videti rešiteljico. Poistovetili smo se z njo in iz njene zgodbe naredili svojo. In to je tisto stanje duha, iz katerega se lahko kuhajo vojne – stanje, ko vsi govorijo v jeziku geopolitike in v soljudeh vidijo le številke. Jezik vojne začnemo govoriti vsakič, ko sebe in druge nehamo doživljati kot soustvarjalce prihodnosti in se prepustimo golemu upravljanju držav. Takrat se celo vesolje skrči na eno samo zgodbo, ki jo vedno piše nekdo drug. Največja napaka, ki jo lahko storimo, je, da začnemo razmišljati o prihodnosti tako kot politiki. Ni nam treba. Lahko si privoščimo bistveno več domišljije, si dovolimo solidarnost z vsemi in ohranimo vedrino tudi v najbolj negotovih situacijah.