25 let

dr. Bogomir Kovač

8. 1. 2016  |  Mladina 1  |  Ekonomija

Slovenija stopa v petindvajseto leto svoje državnosti, pomenljivih obletnic je bilo nekaj lani, še več jih bo letos. Dovolj za trezno inventuro politično-ekonomskega razvoja, premalo za presojo, kam in kako naprej. Od romantične plebiscitarne predstave, da bomo delali, kar bomo hoteli, smo prispeli do znanega brezpotja, kjer drugi vse bolj odločajo o nas. Slovenija je danes kot mlada država brez prave politične identitete, ekonomske razvojne strategije, z nedoraslimi in nesposobnimi voditelji, simbolno in realno obdana z žično ograjo na jugovzhodu, z razpadajočo EU na severozahodu. Kje smo zavozili in kaj smo naredili prav? Kako smo izgubili kompas in kdo je za to najbolj odgovoren?

Naša pot je dolga in strma, kot pot na Golgoto, preroško zapiše v uvodniku pete številke mesečnik Proletarska mladina aprila leta 1923. Slovenija je z razglasitvijo samostojnosti ubežala jugoslovanskemu kaosu, toda razmere so bile katastrofalne. Zmagovalni DEMOS ni preživel politične krize, hkrati je ekonomska kriza do leta 1993 odpihnila petino BDP-ja. Država je na pot okrevanja in stabilizacije stopila v obdobju 1993–1995, dve leti kasneje prva s Poljsko premaga postsocialistično tranzicijsko vzel, čas do leta 2000 zaznamuje razmeroma uravnotežen razvoj. Kot je preroško zapisal A. Bajt na začetku devetdesetih, Slovenija je bila preprosto obsojena na uspeh.

Prva faza tranzicije je uspela. Slovenija je razpad Jugoslavije preživela daleč najbolje med vsemi republikami. Političnoekonomsko je izbrala gradualistični pristop, brez nepotrebnih šokov. Pozitivna je bila hitra monetarna reforma in finančna sanacija bank, dobro je bilo sodelovanje BS in vlade. Toda prestrukturiranje je bilo pogosto polno napačnih eksperimentov, zlasti na finančnem področju, veliko prehitro so šla v stečaj pomembna velika podjetja, ukinili smo SDK, zavozili smo s splošno privatizacijo stanovanj. Dvoje napak je bilo ključnih, privatizacija in javni menedžment.

Privatizacija je bila od samega začetka predmet političnih in poslovnih manipulacij. Začetna »divja privatizacija« 1991–1994 nikoli ni bila revidirana in sankcionirana, tudi privatizacijski model z notranjim lastništvom, državnimi skladi in certifikati se je izjalovili. Zloraba lastninske pravice je bila za novi tržni kapitalizem usodna. Izgubili smo stabilnost lastniških struktur, korporativno upravljanje se je sfižilo, vodenje podjetij je postalo vse slabše. Hkrati pa smo v privatizacijski ihti zanemarili kooperativni sistem kot vmesni element med državo in zasebno lastnino, ki je pogosto ključen katalizator slabosti trga. Tu tiči druga napaka, ki zadeva lokalno ureditev države in javnega sektorja. Problem ni bil samo v decentralizaciji, temveč v novem funkcionalizmu, vlogi novega javnega menedžmenta, kot je pred leti opozarjal Veljko Rus. Brez uspeha. Socialna država in javni sektor sta postajala znotraj tržnega sistema vse manj funkcionalna in učinkovita. Od tod dalje smo pridelali predvsem korupcijsko sodelovanje in nezaupanje državljanov do politike.

Konec devetdesetih Slovenijo razvojno vodi avtopilot evropskih integracij. Odločitev ni bila sporna, EU je razvila dober koncept širitve, država je hitro sprejela vrsto institucionalnih sprememb in reform. Slovenija se je znašla v razvojni skupini Grčije, Portugalske in Španije, tudi Cipra, precej pred državami višegrajske skupine. Tudi tu sta bili sporni dve odločitvi. Prva zadeva vstop v NATO namesto nevtralnosti, druga evro, kjer smo prehitro izgubili tolar in monetarno suverenost. Država ima za domačo rabo neoperativno vojsko, sodeluje v natovskih kriminalnih vojaških ekspedicijah, vse skupaj bolj ogroža kot varuje to državo. Prevzem evra nas je od samega začetka finančno destabiliziral, najprej prek nekritičnega zadolževanja, kasneje smo v krizi 2008–2013 ostali brez ključne vloge tečajne politike. Kot majhno odprto gospodarstvo smo postali ena najbolj očitnih žrtev prevzema evra, v tem delimo zadnja leta usodo s Finci. Za nameček smo sredi sporne in drage sanacije bančnega sistema pot taktirko EK in ECB, ki je slabše pripravljena in izvedena kot tista iz devetdesetih. Slovenska ekonomska politika 2005–2015 je bila zgrešena, v času konjunkture smo zamudili strukturne reforme, v recesiji smo pretirano in napačno varčevali, predvsem pa smo fiskalno konsolidacijo in sanacijo bank začeli prepozno in slabo.

Morda sta med ključnimi pomanjkljivosti te države slabo vodenje in administrativna nesposobnost menedžiranja države. Neoliberalistična ideologija, konstitutivni element EU, se je ujela v past, ko je uprizorila uničujoč pohod na državo, politični temelj tržne družbe. Nikoli nismo vzpostavili demokracije v smislu »res publica«. Pristali smo na preplet »nevidne roke« trga in politike. Ujeti smo v zanko »tragedije skupnega«, nezmožnosti sodelovanja, država je zato izgubila privlačnost, razvojni naboj, za mlade in sposobne. Pet administracij v desetih letih ne more prikriti voditeljske in organizacijske infantilnosti glavnih akterjev, moralni hazard slabih odločitev, ki zlasti v zakulisju velike recesije postaja nevzdržen. Po petindvajsetih letih bolj kot na uspešno spominjamo na »propadlo državo« (failing state).

Zdi se, da Slovenijo po petindvajsetih letih zapolnjujejo antipolitičnost moderne, apatičnost ljudi, ruralni populizem, erozija sekularizma, pervertirana moč kapitala. Druga republika v Sloveniji (Janša), tretja v Avstriji (Strache), četrta na Poljskem (Kaczynski) imajo skupni imenovalec, ki ga je Lipset nekoč imenoval »ekstremizem centra«. Tu je vse spolitizirano, moč pa skoncentrirana mimo interesov in volje ljudi, država je samo še instrument elit, kapitala in imaginarnega imperija. (Samo)okupacija z žico je logični epilog. Temu se moramo aktivno upreti, kot nekdaj, v imenu razuma in svobode, za drugačno Slovenijo prihodnosti.