Lahko je še slabše

Vlado Miheljak

15. 1. 2016  |  Mladina 2  |  Dva leva

»Rek pravi, nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše, ampak mislim, da smo mi v teh letnih rezih obrambnega proračuna prišli tako daleč, tako nizko, da je vsakomur jasno, da na tak način noben sistem ne more preživeti,« je opozoril Kacin. Ob rezih v obrambni proračun zdaj pričakuje, da bosta politika in javnost našli način, da spet postanemo spoštovana članica zavezništva.
Ste le še breme, prižgali vam bomo rdečo luč, prenehali bomo z vami govoriti v diplomatskem jeziku; vse to je namreč neuradno slišati o mnenju Nata o vlogi Slovenije v njem.
— Jelko Kacin meni, da bi se Slovenija za verodostojnost v zvezi Nato morala odreči slovenskemu interesu (TVS, 11. 1. 2015)

»Niti obljub, ki smo jih dali sami mi, ne izpolnjujemo in na takšen način si Slovenija enostavno znižuje svojo kredibilnost.«
— Krščanski demokrat, poslanec NSi Matej Tonin meni, da Slovenija dela smrtni greh, ker postavlja nacionalni interes pred zavezo zavezništvu Nato (TVS, 12. 1. 2016)

Slovenska zunanja politika je resnično odpovedala na celi črti, zato je vredna kritične obravnave. In zunanji minister Erjavec in premier Cerar sta resnično godna za odstrel. A imata v oblikovanju obrambe kup dobrih, čeprav nehotenih zaveznikov. V zadnjem času sta najbolj izpostavljena piarovca spornega zunanjega ministra Erjavca prav njegova oponenta Milan Balažic in Matej Tonin.

Z neprepričljivimi napadi, ki celo največjih nasprotnikov nesmrtnega Erjavca niso prepričali, sta mu pred interpelacijo naredila uslugo. Milan Balažic je tik pred interpelacijo obudil zgodbo o Nicholasu Omanu. Saj se spomnite? Med takratnim veleposlanikom RS v Avstraliji Balažicem in Omanom, ki je pod hipoteko pravnomočno obsojenega pedofila, je prišlo do komunikacije in druženja z motivom, da za protiuslugo (potni list in mirno življenje v RS) podari Sloveniji bogata naftna polja v Republiki Srbski. Skratka, Slovenija je bila tako rekoč pred trajno rešitvijo vseh materialnih zagat za nazaj in za naprej. Med poslom stoletja in Omanovo donacijo je bila le ena majhna ovira. Resničnost navedbe in namere. A kakorkoli. Ko je bizarna zgodba prišla na plano, so odpoklicali Balažica. Dežurni krivec? Morda. In razumljivo je, da ima slednji motiv za diskreditiranje ministra. A to dela tako nespretno, da za Erjavca nabira točke pred interpelacijo. Sklicuje se na poročilo KPK, ki nikakor ne govori njemu v prid. Kar je takoj potrdil tudi predsednik protikorupcijske komisije. Iztrgane citate iz poročila je povezal s svojimi sklepi, ki ne vzdržijo elementarnega preverjanja. Tako pravi, da v obrazložitvi odpoklica ni »niti z besedo omenjeno dejstvo, da se je doktor Milan Balažic pogovarjal, dogovarjal z Nicholasom Omanom brez navodil vlade oziroma Ministrstva za zunanje zadeve. Torej logično so navodila obstajala«. No, takšen sklep nikakor »logično« ne sledi iz povedanega. Treba bi bilo preveriti npr. pri filozofu Vezjaku, a menim, da je ta sofistični sklep iz razreda argumentum ad ignorantiam. Ampak o. k., Balažic rešuje svojo eksistenco. Poslanec Tonin pa, motiviran, da potunka ministra Erjavca, izpelje obtožbo, da je Erjavec na Hrvaškem kupil počitniško stanovanje in ga financiral iz črnega fonda iz poslov s Patrio in ga zdaj hrvaški obveščevalci držijo v šahu. Zato naj bi deloval v korist sosednje države. Huda obtožba, ki bi vsekakor morala izbrisati Erjavca s političnega zemljevida. A kaj, ko nič ne drži. Erjavec je kupil stanovanje, preden je postal minister. Nobenih dokazov o naknadnih omembe vrednih investicijah v stanovanje ni videti. A Tonin se še bolj nespretno, kot se je spravil v godljo, vleče iz nje: »Moj indic je to, da Erjavec, ki je dajal izjave, ki so v korist Hrvaške, da je to najmanj nenavadno. Ko sem zlagal zgodbo skupaj, nisem mogel priti do drugačnih zaključkov.« Bolj odbito dokazovanje si je težko predstavljati!

O. K. Erjavec seveda klati neumnosti in dela škodo Sloveniji. A za to ima dovolj naravnega talenta. Ne potrebuje podkupnin.

Sicer pa je zavožena celotna zunanjepolitična zgodba. Še vedno ni jasno, ali je Kacin v Bruslju predstavnik Nata za Slovenijo ali predstavnik Slovenije v Natu. Že obnašanje v času sestrelitve ruskega letala je bilo ponižujoče za državo, ki naj bi jo v Bruslju zastopal. Le nekaj ur po sestrelitvi je povedal, da je bila turška predstavitev dogodka »zelo argumentirana, podkrepljena z vsemi potrebnimi informacijami, tako s turške strani kot tudi s strani poveljstva zveze Nato«. A hkrati je v nasprotju s Kacinovo izjavo Reuters poročal, da »so mnogi (veleposlaniki pri zvezi Nato, op. a.) izrazili zaskrbljenost, ker Turčija ni spremljala ruskih letal ven iz svojega zračnega prostora. ‘Obstajajo drugačni načini ravnanja v takšnih situacijah,’ je dejal eden izmed diplomatov«. In sedaj svojo proaktivno vlogo v Natu Kacin nadgrajuje z grožnjo, da bomo izločeni iz zveze, če ne povečamo vojaškega proračuna (glej tudi tekst Jureta Trampuša: Lobist za Nato). Je njegove izpade blagoslovila vlada? Menim, da bi se morali poslanci potruditi in izsiliti enoznačen odgovor. Še zlasti, ker Kacinove izjave dopolnjuje obrambna ministrica Katičeva: Vojsko je treba uvrstiti med prioritete države! V državi, kjer je zdravstvo na psu, šolstvo komaj diha, socialni sistem razpada, pokojninski sistem komaj vzdržen, Cerarjeva vlada najprej podeli vojski pooblastila za intervencije v civilni sferi, potem bi jo uvrstila še med prioritete države. Uboga država! Še bolj ubogi državljani.

O.K. Ogradili smo mejo proti Hrvaški. Zdaj Skandinavci grozijo, da bodo vračali migrante v Nemčijo, ta grozi, da jih bo poslala nazaj v Avstrijo, in slednja, da jih bo poslala nazaj v Slovenijo. Najbolje torej, da ogradimo še mejo proti Avstriji. In Italiji. Edino z demokratično Madžarsko ohranimo režim odprte meje …

Najhuje pa je, da Cerarjeva vlada nima nobene zunanjepolitične strategije in zgolj skuša uganiti, kaj je v veselje Nemčiji, kaj Ameriki. Pač, za vsako ceno ohraniti »verodostojnost«. Predvsem na račun lastnega interesa.