Slovenija za začetnike
(kurz pozitivne antropologije)
»Ker on (Miro Cerar, op. a.), a veš, kaj je, on je zgodba za eno leto.«
— Karl Erjavec je minister v vladi, ki jo vodi premier s pretečenim rokom uporabe
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
»Ker on (Miro Cerar, op. a.), a veš, kaj je, on je zgodba za eno leto.«
— Karl Erjavec je minister v vladi, ki jo vodi premier s pretečenim rokom uporabe
Slovenija je dežela, v kateri medije, politike in državljane resne teme ne zanimajo, marginalne pa obsedajo. Medtem ko mentalna, politična in ekonomska kondicija dežele res ni dobra, se namesto s tistimi, ki so pokradli tovarne, oropali banke, bogateli s provizijami trgovine z orožjem, mediji v naslovnih temah ukvarjajo s človekom, ki je kradel paštete, in z neformalnim čvekom legendarnega zunanjega ministra. Še zlasti afera Pašteta je spričevalo slovenskih medijev, skoraj vseh, brez izjeme.
Prav ta afera je pokazala vso bizarnost politike, ki je neobčutljiva za klientelizem, korupcijo, kriminal visokega formata. Tudi za aktualno vlado velja podobno. Se spomnite, da bi kdaj Cerar ali kakšen njegov minister tako odločno zaropotal ob napakah v lastnih vrstah, kot je brezčutni minister Koprivnikar po medijskem razkritju, da je državni sekretar z njegovega ministrstva kradel paštete in druge izdelke simbolične vrednosti? Pač, kleptomanija je predvsem znak duševne stiske storilca. In nič več. Trgovine praviloma s takimi ljudmi dosežejo izvensodne poravnave. In takšni ljudje lahko (tudi če so zaloteni!) dobro opravljajo svoje strokovno delo. A pobesneli mediji so s priimkom, imenom, s sliko družinske hiše na križ pribili celotno družino. Koprivnikar pa je z naglim predlogom razrešitve kleptomanskega sekretarja predvsem reševal in varoval sebe. Tisto, kar je poleg vprašljive profesionalnosti medijev, ki so razkrivali detajle nesrečne zgodbe, zares problem, niso studentenfutter, paštete Gavrilović, kikirikiji, ampak dvojna morala Cerarjeve vlade. Medtem ko pokrije moralno sporne in protizakonite dejavnosti svojih sodelavcev, ko je to v interesu vlade in koalicije, se ukvarja z zadevami, ki so kvečjemu stvar psihološke oziroma psihiatrične obravnave. Človek, ki je v stiski kradel studentenfutter, je postal kanonenfutter.
No, še bolj bizarna je zadnja prisluškovalna prigoda. Če kaj označuje politično Slovenijo, so to prisluškovalne afere. In vsak prisluh je po zaslugi medijev dogodek, tudi če v njem ni nobene vsebine. Ne samo v bizarnih rumenih medijih, tudi na nacionalki je bila objava prisluha (nepooblaščenega snemanja zasebnega pogovora) Karla Erjavca top tema. Tisto, kar je vredno razmisleka, če so že objavili vsebino, je vprašanje, kdo je imel od tega korist. Korist tik pred interpelacijo proti zunanjemu ministru Erjavcu. Ker tisti, katerega paranoidni um vleče skoraj vse niti nadzorov, prisluhov etc., dan po šokantnem volilnem porazu izjemoma s svojo »operativo« ni mogel biti prisoten, se morajo zmeniti med sabo tisti, ki so takrat bili skupaj v sobi. Ker je zelo malo verjetno, da bi posnetek posredoval novinar, še manj, da bi se Erjavec samorazkrinkal, sta v igri samo Ljudmila Novak ali njen spremljevalec, za katerega se NSi hudo zapleta, kdo da je bil. Ker je komaj verjetno, da s tem posnetkom NSi ni imela nič, ostaja kvečjemu vprašanje, ali si je ta posnetek nakladno kdo pridobil in ga mimo volje NSi lansiral v medije. A kakorkoli, NSi je v zadnjem času samo v primeru interpelacije proti Erjavcu naredila več napak, kot bi jih modra stranka smela v celotni legislaturi. Najprej Toninovo pavšalno, neargumentirano povezovanje Erjavčeve nepremičnine na Hrvaškem s provizijami v aferi Patria, sedaj še fantomski posnetek. Zato že zdaj lahko z gotovostjo napovemo, da se bo interpelacija proti Erjavcu in posredno proti vladi in njeni zunanji politiki sprevrgla v farso. Erjavec seveda ne bo padel. Vprašanje pa je, koliko škode si je naredila NSi. Seveda pa je najbolj absurdno, da je onkraj teh burkaških vložkov krščanskih demokratov slovenska zunanja politika res manjša katastrofa. Manjša zgolj zato, ker je država pač majhna; politično pa pritlikava. Namesto da se mediji ukvarjajo s tem, ali bi bil Erjavec dobra kuharica pri Ljudmili Novak, ali je obnavljal svoj apartma na Hrvaškem itd., bi se bilo treba spraševati, s kakšnim mandatom in kakšnim motivom igra Cerar sramotno vlogo malega izvršitelja v »evropskem« umazanem obračunu s Grčijo, ki je že tako najbolj obremenjena članica EU ob begunskem valu zadnjih mesecev. In denimo, kako brez pretresov, brez protestov, pride madžarski »diktator« na obisk v Slovenijo. Je to zahvala za hitro dobavo žice za nesrečno ograjo na južni meji? Je to vizija slovenske demokratične usmeritve? Mislim, da bi moral biti Orban poleg predsednice poljske vlade Beate Szydło (neformalno, diplomatsko subtilno) persona non grata. Pač nekdo, s katerim se ne družiš, če to ni neizogibno nujno.
O.K., če se pa že družiš, daš vsaj vedeti, kaj si o človeku misliš. Tako kot smo lahko videli na posnetku z lanskega vrha EU v Rigi, ko je predsednik evropske komisije v družbi predsednika evropskega parlamenta Tuska in latvijske premierke Straujumove sprejemal udeležence vrha. Ko je prihajal Orban, je Juncker rekel: »Diktator prihaja,« in ko je prišel do njih, ga je pozdravil s stegnjeno desnico, rekel »Hello, dictator« ter mu karajoče nakazal simbolično klofuto. A, Evropa kot Evropa. Po tem dovtipu so se z njim slikali, kot da ni nič narobe. Pač eden izmed nas. Vsak s svojo hibo, a vsi smo družina. Velika evropska družina.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.