Presni in pečeni
(Divja misel Aščićeve, Radmiloviča, Condeja, Avdića in drugih)
Uf, medtem ko so nam Pahorja premierno pekli na žaru, v Sloveniji potekajo surove drame. Sploh je Pahor vse bolj paravan, ki zakriva prave probleme. Njegova norčavost, pa četudi jo izraža kot predsednik republike, ni toliko sporna kakor dejstvo, da je iz takšnih ali drugačnih – a pretežno naklonjenih –razlogov njegove dvorne norčije menda gledalo rekordno število gledalcev. Velja kot vedno: ni kriv bebček, krivi so tisti, ki so bebčka okronali za kralja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Po sedmih urah razprave so poslanci, člani odbora DZ-ja za notranje zadeve, obsodili vse primere izražanja in spodbujanja sovraštva.
— Naši vrli poslanci so obsodili sovražni govor, a niso ugotovili, kaj to je (MMC, TVS, 16. 2. 2016)
Lucija Ušaj: Če sem znotraj države Slovenije nesrečna, kritiziram politiko, sodstvo, trgovino, a v trenutku, ko pridem v tujino, je to moja država in si ne pustim, res si ne pustim, niti sama ne kritiziram niti ne pustim, da kdo drug kritizira mojo državo. Ker sama bom kritizirala, ko bom doma, in kritizirala bom direktno.
Novinarka: Ne vidim povezave s tem tvitom.
Lucija Ušaj: Ne nanaša se na to, kar je gospa Aščić rekla, tudi opravičilo, ker je bilo neresnično, dano. Nanaša se na to, da je ona sama povedala, da je prišla iz tujine, prišla je v Slovenijo, kjer ne samo da so jo sprejeli, pač pa je dobila tudi normalno službo. Nanaša se na gospoda Sekuja Condeja, ki je rekel, ne da smo Slovenci živali, pač pa, da so Slovenci živali, in nanašalo se je na gospoda Radmiloviča, ki je imel na radiu, če se ne motim, neko oddajo iz močvirja, ne vem, kjer je tudi žalil Slovence. Skratka, ni bil tvit namenjen gospe Jeleni Aščić kot gospe Jeleni Aščić, ampak je letel na to, da so prišli v našo državo ljudje, ki smo jih sprejeli, ne samo sprejeli, ki smo jih definitivno vzeli za enake, če ne celo za boljše, ti pa enostavno ne sprejemajo te države kot svoje države, ampak jo žalijo. Tudi gospod Denis Avdić.
— Pravnica Lucija Ušaj že dela seznam sovražnikov ljudstva v medijih (Studio ob 17h na RS, 16. 2. 2016)
To je bedarija. Razumem, da se recimo moramo seznaniti s to problematiko, ampak za slovenski kulturni praznik je bila bedarija že tisto v Cankarjevem domu, očitno pa to ni bil edini primer. To, da otroci gledajo en butast film, ni noben kulturni praznik. Že res, da je z jezikoslovnega in arhitekturnega vidika muslimanski vpliv na evropsko kulturo zelo pomemben. Vendar to, da so jim vrteli film o muslimanski deklici, nima nobene veze s slovensko kulturo. Ampak čisto nobene. To je primer za šolsko inšpekcijo!
— Ravnatelj OŠ Prule Dušan Merc bi se islamizaciji kulturnega praznika uprl s šolsko inšpekcijo (Nova24TV, 17. 2. 2016)
Uf, medtem ko so nam Pahorja premierno pekli na žaru, v Sloveniji potekajo surove drame. Sploh je Pahor vse bolj paravan, ki zakriva prave probleme. Njegova norčavost, pa četudi jo izraža kot predsednik republike, ni toliko sporna kakor dejstvo, da je iz takšnih ali drugačnih – a pretežno naklonjenih –razlogov njegove dvorne norčije menda gledalo rekordno število gledalcev. Velja kot vedno: ni kriv bebček, krivi so tisti, ki so bebčka okronali za kralja.
Ta resnična drama onkraj predsednikovih prekucevanj je vse intenzivnejša in vse bolj obsežna fašizacija vsakdanjika. Še nikoli v novejši zgodovini ni bilo tako. Sedaj ne le da se izločajo in izpostavljajo invazivne tujerodne vrste, ki škodujejo biotskemu ravnovesju ekosistemov in habitatov. V času mojega otroštva je bil to koloradski hrošč, danes so japonski dresnik, riba gambuzija, tigrasti komar pa seveda južnjaki, muslimani, črnci, geji, lezbijke … Sedaj so se začeli delati kar poimenski seznami vdiralcev v avtohtoni sistem. No, pojav pravzaprav ni čisto nov. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so v Nemčiji intenzivno govorili o t. i. pojudenju – Verjudung. Verjudung in der Kultur, Verjudung in der Justiz, Verjudung der Presse, Verjudung des Handwerks ... Mali izvršitelji so kajpak sestavljali sezname in statistike vseh invazivnih predstavnikov v teatru, filmu, na radiu, v tisku, medicini, na univerzi. Glasbenikov, pisateljev, slikarjev, igralcev, znanstvenikov ... To pojudenje se je časovno ujemalo s seznami kreacij izrojene umetnosti (t. i. Entartete Kunst). In glej čudo. Po navadi so bili isti ljudje večkratno označeni: kot judi, kot geji, kot tujci, kot duševni bolniki … A ne le mali izvršitelji, tudi veliki filozof Heidegger je pisal o zastrašujočem pojudenju nemške kulture in univerze (»Die Verjudung unserer Kultur u. Universitäten ist allerdings schreckerregend …«). Celo psihoanalitika Junga je nekaj časa podobno zanašalo. Zato niso takšna naštevanja, kot ga je izvajala vplivna pravnica, nič kaj nedolžna. In se jim je treba najodločneje upreti. A kot po pravilu najbolj molči javna hiša sama. Namreč RTVS. Seznam naštetih ni poljuben, ni vsak s tujim priimkom, manjkajočo strešico, napačno barvo kože že invaziven. Taki so tisti, ki jih označuje življenjski slog. Pravzaprav divja misel. Ne v smislu nekultiviranosti, neadaptiranosti divjaka, ampak v Levi-Straussovem smislu, v drži in misli, ki noče biti ukalupljena, udomačena.
V istem kontekstu gre razumeti tudi odziv na ne samo neproblematično, ampak nasprotno, nadvse primerno počastitev kulturnega praznika na neki mariborski osnovni šoli z ogledom filma z »muslimansko vsebino«. Češ saj to je skriti učni načrt islamizacije Evrope!? No, tega niso trdili samo nevedni starši, ampak se je oglasil tudi Dušan Merc, ravnatelj OŠ Prule, in govoril o neprimernosti ogleda »butastega filma … o muslimanski deklici«. Mogoče je, da o filmu ničesar ne ve. A to ga ne razbremeni odgovornosti za »butasto« izjavo. Zeleno kolo (Wadjda) je prvi film, ki ga je posnela ženska iz Savdske Arabije, govori pa o deklici, odraščajoči v tradicionalnem, nestrpnem islamskem okolju; a deklica je uporna do delitve spolnih vlog, se noče zakrivati, želi tekmovati s fanti … Skratka, se skuša emancipirati … Film je dobival odlične kritike, obiskal številne mednarodne festivale in prejel več nagrad. Francetu Prešernu bi bil gotovo všeč.
Sicer pa, kako že pravi Doktor Stockmann v Ibsenovi drami Sovražnik ljudstva? »Večina nima nikoli pravice na svoji strani. To je ena od tistih družbenih laži, ki bi se jim moral svoboden, razumen človek upreti. Kdo pa sestavlja večino prebivalcev dežele? Pametni ljudje ali bedaki? Mislim, da se vsi strinjamo, da je bedakov po celem širnem svetu prav grozljivo več. Ampak, hudiča, saj ne more biti prav, da bedaki vladajo pametnim!«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.
Pisma bralcev
Dušan Merc, ravnatelj OŠ Prule, Ljubljana
Presni in pečeni, En »butast« film«
Res je, bil sem neotesan in grob pri oznaki filma, ki ga nisem gledal. Več
Gregor Pečan, predsednik Združenja ravnateljev
Presni in pečeni, En »butast« film«
Pod zgornjim naslovom je bilo objavljeno pojasnilo, poduk, evalvacija, ne vem, kako bi se zapisano pravzaprav lahko imenovalo. Pamflet bi še najbolje ustrezalo. Odzivam se, ker je v njem omenjeno tudi moje ime. Več
Tatjana Delić, Ljubljana
Presni in pečeni, En »butast« film«
Ne morem si kaj, da ne bi dodala svojega mnenja ob ogorčenju g. Merca, ker so na OŠ Toneta Čufarja v Mariboru na kulturni dan starejši otroci ‘morali´ gledati ´butasti´ film iz islamskega sveta Zeleno kolo, režiserke Haifae Al Mansour, prvi film v celoti posnet v Saudski Arabiji, ki ga je režirala ženska. Pogumni prvenec pogumne avtorice o pogumni deklici Vadjdi, ki se upira zakoreninjeni tradiciji, želi si kolo,... Več
Dušan Merc, ravnatelj OŠ Prule, Ljubljana
Presni in pečeni, En »butast« film
Ravnateljici OŠ Tone Čufar mag. Špeli Drstvenšek in učiteljskemu zboru ter učencem se iskreno opravičujem, ker sem zmotno trdil, da niso imeli proslave za kulturni praznik. Na spletni strani šole je bogato dokumentiran njihov kulturni dan 5. 2. 2016. Kar pa se tiče filmov in njihove vzgojne funkcije v šoli ter islama in slovenskega kulturnega praznika - ostajam pri svojem. Več