Tudi ti

Vlado Miheljak

26. 2. 2016  |  Mladina 8  |  Dva leva

»Ne more samo SDS krvaveti za normalnost države.«
— Janez Janša je ob 27-letnici stranke napovedal vseslovensko krvavenje (24 ur POPTV, 14. 2. 2016)

»Ne more biti samo SDS poklican k boju za normalnost.«
— Janez Janša apelira k redefiniciji normalnosti (MMC TVS, 13. 2. 2016)

»Danes Gorenjska, jutri vsa Slovenija! Dovolj je bilo protislovenske politike.«
— Janez Janša napoveduje vseslovensko protiljudsko vstajo (Twitter, 20. 2. 2016)

»Nekateri starši so sicer izrazili sočutje s prebežniki, a so hkrati dejali, da jih nočejo tukaj (v dijaškem dom Kranj), kar je Nahtigalova (ravnateljica doma) opisala z besedami ‘solidarnost na daleč’. Prisotna profesorica na Gimnaziji Franceta Prešerna je na sestanek prinesla podpise 24 profesorjev te šole, ki so ostro proti nastanitvi migrantov v domu.«
— Tudi gimnazijski profesorji menijo, da je sočutje do mladoletnih migrantov brez staršev neetično in v nasprotju z demokratični standardi, v katere vzgajajo svoje dijake. (Delo, 23. 2. 2016)

Tako, pa je šlo čez rob. Dogajanje se prav lepo ujema z Lorenzevim t. i. hidravličnim pojasnitvenim modelom izbruha agresivnega in destruktivnega vedenja. Predstavlja si ga kot kontinuirano kopičenje pare v vezni posodi, ki se v nekem kritičnem trenutku prelije. Sedaj je tak trenutek. Hudič je vzel šalo. Pa ne zgolj zato, ker s terena, s twittov, s facebookov itd. prihajajo vse bolj srhljivi dokumenti nestrpnosti, fašistoidnosti, sovražnega govora, ampak ker so popustile še zadnje zavore. Najprej seveda zavora ikonografije. Na protestu v Šenčurju so nosili velik domobranski plakat s pozivom k akciji, ob njem je bila kopica udeležencev skinovskega izgleda, pa kajpak tudi neizogibni pripadniki SDS (Grims, Mahnič …). In kot drugo je vzniknila tudi neobrzdanost tistih, ki bi po svoji vlogi in položaju morali biti zadržani. Denimo srednješolski profesorji.

Slovenska pritajena in doslej sramežljivo izražana ksenofobija, nestrpnost, ozkosrčnost so zgolj potrebovale medij, ki jim je dal legitimiteto, da so se končno lahko izrazile. In kar najbolj priročen medij so begunci. Sedaj ne več begunci, ki se domnevno na davkoplačevalski strošek vozijo proti severu Evrope, ampak begunci, ki postanejo Tujci. Pač v smislu razumevanja Georga Simmla, nemškega sociologa s preloma prejšnjega stoletja, ki je v kratkem traktatu o tujcu in tujosti leta 1908 zapisal: »Tujec ni popotnik, ki danes pride in jutri gre, ampak nekdo, ki danes pride in jutri ostane.« In v teh dneh prvi begunci ostajajo. Zato je bilo pričakovati burne reakcije. Ki pa jih spretno izkorišča kaplar, ki mu je v normalnih okoliščinah enkrat samkrat uspelo večinsko nagovoriti javnost. Tokrat je začutil, da fašistoidna retorika predrami zaskrbljeno javnost. In prvi rezultati so že vidni. Zato se več ne bo ustavil. Če je še med prvim mandatom (2004–2008) pazil, da se ne bi preveč zameril svojim evropskim partnerjem, je zdaj na primeru Orbana uvidel, da se mu nič ne more zgoditi, da združena Evropa nima ne mehanizmov ne volje, da fašistoidne popadke novih Evropejcev pristriže. Tekma za naklonjenost je zdaj enostavna kot nikoli prej. Kaplar mora zgolj na glas povedati tisto, kar slehernik pritajeno misli. Protestna zborovanja, ki se kot kuga širijo povsod tam, kjer bi država kanila namestiti begunce, mu gredo na roko in dobivajo nove razsežnosti. Če je bila Ljubljana z mirnim in treznim odzivom na prve namestitve azilantov izjema, zdaj z Miloševićevo metodo jogurtne revolucije organizira potujoče protestnike, ki naj bi se v soboto zbrali na protestnem shodu na Kotnikovi.

A tisto, kar je v teh dneh najbolj preseglo vsakršno mejo tolerance v odprti družbi, je bil izpad 24 profesorjev kranjske gimnazije Franceta Prešerna, ki so s podpisi »ostro nastopili« proti namestitvi šestih (!) begunskih otrok brez staršev, starih od 10 do 14 let, v dijaškem domu v Kranju. Si predstavljate, kakšno sporočila pošiljajo tisti, ki sodelujejo v vzgojno-izobraževalnem procesu srednješolcev?! Profesorjem, ki sejejo netoleranco, nestrpnost, ksenofobijo, odsotnost solidarnosti in empatije do najbolj ranljivih skupin, je zaupana odgovornost za vzgojo dijakov v najobčutljivejšem obdobju. In še huje. Ko so izpljunili svoja stališča, so se pritajili. S svojimi stališči ne stopijo transparentno pred javnost. Zamolčijo svoja imena. Je sploh možno, da taki ljudje vstopajo v prostor vzgojno-izobraževalnega procesa? A to je že vprašanje za šolske oblasti, ki za zdaj nedopustno molčijo.

O.K., v tej situaciji bi bilo treba dati Cerarjevi vladi podporo. A tu nastane težava. Mar ne skuša prav premier begunske problematike reševati s skrajno neobčutljivostjo in nesolidarnostjo? V EU sprejeta ideja, ki si jo ponosno lasti Cerar kot svojo originalno domislico, da se zavaruje meja med Grčijo in Makedonijo, kaže razkošen cinizem. Svojo težavo bomo reševali tako, da bomo probleme prepustili komu drugemu! Kaj pa Grčija? Mar ni Grčija članica EU in schengenskega območja? Država, ki je tudi sicer ekonomsko na tleh, naj sama nosi breme in posledice vseevropske neodgovornosti in brezbrižnosti?

In Pahor? Povsem po pričakovanjih. Namesto da bi izkoristil svoj cirkusantski talent in enkrat ob pravem trenutku kričal svoj priljubljeni »krucefiks«, ponovno stresa neslanosti. Češ, politika mora prepričljivo reševati probleme, ki skrbijo ljudi, kar da je bolj pomembno od pozivov k strpnosti. A res? Kako pa? Saj država še begunskih otrok brez staršev tam, kjer so ustrezne razmere, ne more namestiti. Zaradi nestrpnosti. Morda bi Pahor, namesto klatenja neumnosti, lahko šel na teren, med ljudi in jih skušal prepričati o nujnosti nudenja zavetišč. Kot se je v nekem ledenem predbožičnem času leta 2006 pokojni predsednik Drnovšek osebno napotil z bivalnimi kontejnerji k romski družini, ki je s kopico majhnih otrok v mrazu taborila pod milim nebom, ker jim je država porušila nezakonito zgrajene domove. Zakaj? Ker so se namesto Türk ali Jaklič napačno pisali Strojan. Ni uspel, ker mu tega niso pustili agresivni ambruški domorodci. A je, v nasprotju s Pahorjem, vsaj poskusil.