Rausizem

Vlado Miheljak

4. 3. 2016  |  Mladina 9  |  Dva leva

»Tu je Evropa. Evropa je grška, ne perzijska civilizacija, Evropa je rimska, ne kartažanska. Evropa je krščanska, ni kalifat.«
— Viktor Orban v kratkem kurzu evropske zgodovine in identitete (TVS, 28. 2. 2016)

»Zdaj, verjetno če je udeležba na protestih proti (azilantom, op. a.) sporna, je po tej logiki sporna tudi udeležba na protestih za.«
— Anže Logar (SDS) meni, da sta fašizem in antifašizem, storilci in branitelji žrtev, dve plati iste medalje (TVS, 26. 2. 2016)

Na levici se prav radi zapletamo v »črkarske« pravde. Tako so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja stranke (še zlasti LDS) kategorično, pravzaprav panično otepale stigme, da so leve. Konceptualno so najbrž imele prav, a nedvomno so rasle in se debelile na glasovih (samouvrščenih, samoidentificiranih) levih volivcev. Še več. Celo SMC, stranko »centra«, so izvolili (ti isti) levi volivci pred manj kot dvema letoma. Danes je drugače. Ne le, da se stranke, ki nagovarjajo levo volilno telo, več ne otresajo stigme, da so leve, ampak ena drugi očitajo, da si oznako levica neupravičeno prilaščajo.

No, res pa je, da se s pojmi danes opleta prostodušno in nadvse široko. En tak pojem je rasizem, ki je v sodobni rabi omnipotenten in ne zajema zgolj vprašanj rasnih diskriminacij in segregacij, ampak tudi diskriminacij in segregacij po spolu, po seksualni usmeritvi, slojni pripadnosti, socialnem statusu etc. In ravno tako je s posplošeno oznako fašizma, ki naj bi subsumiral vsakršno avtoritarno in populistično konstelacijo. Dobro, danes v postmodernem svetu ni več čistih oblik. In prav zato posplošena raba pojmov ni vselej in v celoti napačna. In še več. V razvitem svetu, denimo v Evropi, se danes avtoritarne politične prakse in vzdušja oblikujejo in sobivajo v formalno demokratičnem ustroju pravne države. Ki očitno zmore in dopušča prav vse oblike segregacije in celo sistemskega nasilja in izključevanja. No, dilema poimenovanja ni nova, že pred dvajsetimi leti sem pod zgornjim naslovom (Al′ prau se rezhe fashisem) opozarjal nanjo. A takrat še zgolj na konceptualni ravni, kot zaznavanju latentnih potencialov in stališč v javnosti. Dobrih dvajset let kasneje so se začele oblikovati avtoritarne prakse. Ki so ponekod po (srednji) Evropi že materializirane, drugod si uspešno utirajo pot. Primer prve je Orbanova Madžarska, druge pa Janševa vizija Slovenije in njegov boj za »drugo republiko«, ki bi bila dejansko tretja, a se oznake (verjetno) zaradi aluzije na tretji rajh izogiba.

O. K. Strinjamo se lahko s kritiki prelahkotne rabe pojma, da je lahko izraz fašizem za avtoritarne diskurzivne in politične prakse neustrezen, če zgolj emocionalizira razmerja in nadomesti analizo. Drži. Ko rečeš fašizem, se mora analiza pojava, vzrokov, posledic šele zares začeti, ne končati. Res je tudi, da se marsikje po Evropi, predvsem pa na pogoriščih nekdanjih vzhodnoevropskih komunističnih režimov, že vse od začetka devetdesetih pojavlja koktajl univerzalnih nastavkov korporativizma, populizma, egalitarizma, ksenofobije, nestrpnosti do marginalnih skupin, z besednjakom in ikonografijo, ki spominja tako na nacizem kot na stalinizem, a obenem oblikuje svojo avtoritarno in totalitarno prakso bolj ali manj znotraj (vsaj ohlapne) forme demokratičnega reda, ki ga priznava, nanj celo prisega in se nanj sklicuje. Za realizacijo svojih idej ne rabi nikakršnega Hitlerjevega »Ermächtigungsgesetza«, ki bi povozil ustavni red, ampak z »majhnimi« popravki (denimo medijske zakonodaje na Madžarskem, na Poljskem) lepo sobiva v demokratičnem okviru in si vseeno prisvaja državo in njene veje oblasti, šolstvo, kulturo, znanost in nacionalno ekonomijo.

Ker gre za nekakšno postmoderno lepljenko, sem svoj čas to novo tvorbo skušal ujeti v termin »rausizem«. Pač po kratki odrezavi besedi (raus), ki je v preseku vseh besednjakov avtoritarne, populistične, postfašistične, poststalinistične, postklerofašistične in drugih demagoško populističnih praks. A vendar danes nekatere diskurzivne in politične prakse kar ustrezajo pojmu fašizma. Kdor je denimo poslušal nastop Orbana ob napovedi referenduma proti evropski obvezi kvot za begunce in azilante in kdor sledi našemu vodji desne opozicije v zadnjih mesecih, se mora strinjati, da ne gre več za zgolj neke sporadične populistične in nestrpne izstope, ampak se elementi uvrščajo v klasični register fašističnega diskurza. Pač nenehno iskanje legitimnosti skozi oblikovanje nadrazrednega, a etnificiranega in rasificiranega občestva, ki je vključujoče in izključujoče hkrati. Po eni strani sledi imperativu enotnosti proti pluralnosti, povezanosti proti individualizmu, občih interesov proti partikularnim ... Po drugi strani izključuje vse, kar rasno, zdravstveno, nravstveno, etnično ne sodi v »Volksgemeinschaft« (judje, cigani, telesno in duševno defektni, homoseksualci, ustvarjalci izrojene umetnosti … In prav sveže tudi muslimani). Orban se v svojem zadnjem nagovoru Madžarom sklicuje na obrambo krščanskih in grških temeljev evropske civilizacije (s slednjimi bi znali prav Madžari imeti nekaj težav). Janša gre še korak naprej s svojim literarnim upodabljanjem heroiziranega novega človeka, ki je dejansko nekakšna arhetipska mešanica prvinskega, noriškega, torej prastarega Slovenca. Ta novi človek je v nenehnem spopadu z notranjo razkrajajočo se narodovo slabokrvnostjo in zunanjim sovražnikom. Poleg levičarja in spolnega sprevrženca, ki ogrožata domovino in družino, je sedaj v registru še musliman kot zunanji sovražnik. A v nasprotju z delovanjem pragmatičnega suroveža Orbana je Janšev svet mnogo bolj psihološko nasičen, paranoiden, iracionalistično spekulativen ter hkrati asketski in predan. Ni časa za počitek; prostora za nasmeh in smeh še manj.

Zaključimo z idejno zapuščino klasičnega Marxa. Kajpak, Groucha Marxa: »Če se vam zazdi, da ščuva kot fašist, govori kot fašist, deluje kot fašisti, izgleda kot fašist, naj vas to ne zavede. On je res fašist!«