Maska

Janko Lorenci

4. 3. 2016  |  Mladina 9  |  Kolumna

Janša znova postaja resna grožnja. Begunska kriza ga je potegnila iz političnega groba in zdaj zmagovito jaha na njeni psihozi. Hkrati je Cerarjevo vladanje mlačno in polno slabosti.

SDS ne skriva več svoje prave narave. Sicer pa že dolgo sistematično kuri pod kotlom in usmerja bes proti razmeram v državi, kot da ne bi bila zanje bistveno sokriva. Janša se predstavlja za avtentični glas in edinega branitelja ljudstva in slovenstva. To je, kot skoraj vse pri njem, laž, bleferstvo, videz. Je premožen (sumljivo), ni pošten (kar naprej v preiskavah), je proti revežem in srednjemu razredu (zagovarja neoliberalne dogme), Slovenija mu dol visi (sicer ne bi bil servilen do tujine). A s to lažno identiteto že dolgo uspešno nastopa – ker politični nasprotniki in mediji laž sprejemajo.

Naš blefer govori o protislovenskem ravnanju vlade – zakaj mu Cerar ne zabrusi, da je bil prav on tisti, ki je v državo izdajalsko klical trojko? Dela se človeka ljudstva – zakaj mu premier ne reče, da je hotel uvesti enotno davčno stopnjo? Druge obtožuje skorumpiranosti – pa ga je zgolj ustavno sodišče rešilo obsodbe zaradi Patrie, ne da bi si ga upalo oprostiti. Govori o nedemokratičnosti, kriptokomunizmu drugih – in vodi SDS kot trdo partijo. Ta človek nenehno zastruplja Slovenijo, hujska proti beguncem, se pajdaši z neonacisti, ujet je bil na sto lažeh, najbolj je kriv za ostrino gospodarske krize ... – pa si upa trditi, da samo SDS skrbi za normalnost v Sloveniji. Preostala politika molči, predrznost SDS pa zato še narašča.

Če ne ugovarjaš očitnim lažem, hvalisanju, zmerjaštvu, postopoma obveljaš za slabiča, laži postanejo resnica, zmerjaštvo normalna govorica. Taka čudaška pohlevnost postane v časih zmede, negotovosti in strahov pogubna. V takih časih iščejo ljudje samozavestne, odločne Voditelje, kakršnikoli so že sicer.

SDS je naša varianta skrajne desnice. Če se bo EU še naprej razkrajala, bo Slovenija z Janšo na oblasti prej ali slej nedemokratična. Ni naključje, da ta človek, doma vedno napadalen, navzven pa doslej pohleven kot ovca, naglo postaja oster kritik EU. Čuti priložnost.

Cerar se je na ščuvanje v zvezi z begunci naposled oglasil, a še vedno brez imen in konkretnosti. To je bistveno premalo. Skrajni čas je, da vsa zmerna politika na nagli vzpon ekstremizma v režiji SDS reagira z imeni in konkretno. Najprej s tem, da začne trgati masko z obraza SDS. To je nujni pogoj za to, da se ustavi zastrupljanje ljudstva. Vlada trdo preprečuje prihajanje beguncev, a to ji pri volivcih očitno ne pomaga. Najbolj predvsem zato, ker se ne obrne proti glavnemu viru zastrupljanja. Zato še vedno velja za slabiča, val sovraštva pa se krepi.

Hkrati bi morala vlada takoj končati politiko pretiranega zategovanja pasu, dušenja sociale in javnih služb. To zahtevajo ekonomski razlogi in kritično spreminjanje javnega razpoloženja. V ta okvir spada tudi normalno financiranje policije in vojske. Ne gre za slepo krepitev varnostnega sektorja ali streženje Natovim zahtevam. Janša zelo očitno igra na nezadovoljstvo v vojski in policiji. Lahko kdo zagotovi, da ga ob nadaljnjem razkrajanju EU ne bo zlorabil za puč?

Poleg politike se bodo, upamo, naposled zganili pravosodje, mediji, sindikati ... – vsi po vrsti na smrt ogroženi od skrajne desnice. Brez široke skupne fronte, ki bo opogumila tudi tiho večino, ne bo šlo. Nemški nacisti so prišli na oblast zato, ker se je demokratična politika delala slepo in ker je nepolitična ali malodušna večina dopustila, da so javni diskurz določali glasni in agresivni. Če bo naša zmerna politika ostala mrtvoudna, bo neokužena tiha večina molčala in počasi podlegala agresivcem. Čez čas bo padla tudi zmerna politika.

Slovenija ni čez noč postala bolj konservativna, bolj klavstrofobična, nedemokratična. Je pa že dolgo v krču, negotova in zmedena, zdaj soočena še z begunsko krizo. Zato je bolj dovzetna za hujskanje. Nič ne pomaga, da je skrajna desnica v vseh pogledih največji sovražnik ljudstva, tudi tistega frustriranega in zanorenega. Razum drema, zbujeni so strahovi in čustva, s katerimi je mogoče zlahka manipulirati. Janša to obvlada.

Zato je strahovito pomembno, da pride do demokratičnega preobrata, da v begunski krizi prevlada demokratični diskurz namesto mesarskega, skrajneži pa se potisnejo v defenzivo. Shod na Kotnikovi je lahko znanilec takega preloma. Je tudi namig s kolom za zmerno, a strahopetno, preračunljivo politiko – ki pa je še vedno nikakor ne gre enačiti s skrajno desnico. Zdaj ji tudi lastno preživetje zapoveduje, naj se na ofenzivo te desnice odzove ofenzivno, z dejanji in retoriko, ki bo igrala tudi na čustva. Emocionalni hlad v spopadu z janšisti, z njihovim globinskim sovraštvom, ne more zmagati.

Nekaj zaskrbljenosti zaradi begunske krize je upravičene. Toda begunci nas ne bodo preplavili in s tistimi, ki bodo tu ostali, bomo ravnali človeško, saj smo ljudje. V bistvu pa ne gre za begunce. Gre predvsem za grd, potuhnjen ekstremizem, ki se že dolgo nekaznovano plazi po deželi. V beguncih je našel idealen vzvod za svoj vzpon in s tem pogum, da še bolj sname krinko.

Ne gre za razkrinkanje ekstremizma-janšizma zaradi razkrinkanja. Zagrizenih janšistov to tudi ne bo spremenilo; na svojo agresivno bednost so ponosni. Ustavilo pa bo njihovo vplivnost, kuženje vedno novih ljudi. Navsezadnje gre za to, kako demokratična, svobodomiselna in normalna bo ostala Slovenija. Če bo podlegla ekstremističnemu zanorevanju, bomo vsi živeli slabše in nesvobodno. Ne dajmo se tem krjavljem, močnejši smo, v večini. Oni so močni, kolikor se jim to dovoli.