Brskanje

Janko Lorenci

11. 3. 2016  |  Mladina 10  |  Kolumna

Za predniki brskata po arhivih, matičnih knjigah in na druge načine okoli dva odstotka Slovencev, je pred časom poročal Dnevnik. Tistih, ki se brskanja ne lotijo aktivno, a se radi spominjajo babic in slišijo kaj o prednikih, je neprimerno več. Pravzaprav tako ali drugače brskamo po preteklosti vsi. Nihče ne živi samo v sedanjosti, še manj v futuru.

Ta čas večina ljudi misli, da je sedanjost slaba, prihodnost pa bo še slabša. Najbrž imajo prav. Zato je razumljivo, da je obrnjenost v preteklost močna. To je zelo človeška, a zgrešena reakcija – treba bi se bilo zmigati, ne pa bežati v minulo. Saj nismo begunci. Toda če se bo sedanjost res še slabšala in slabšala, se bo pozornost spet vrnila k tu in zdaj, napočil bo čas mrzličnih početij, ki se jim lahko reče tudi revolucija, in če bo sreča, se bodo iztekla v korist večine.

Radovednost, kdo so naši predniki, je naravna, saj smo njihov proizvod. Prek njih med drugim iščemo odgovor na vprašanje, kdo smo. V prihodnosti svoje identitete ne moreš iskati, razen če imaš pred sabo skrajno jasne cilje, za katere se trudiš že v sedanjosti. Če je to zelo poudarjeno in ni posvečeno smotrom, kot je na primer dodatek k plači, govorimo o občutku poklicanosti, poslanstva ali celo vizionarstva. Ni čisto jasno, ali je tak občutek pozitiven ali ne. Veliki vizionarji so vedno dvorezni; nikoli se ne ve, kaj se bo izcimilo iz njihovih vizij in vizije enih se rade sprejo z vizijami drugih, vse skupaj pa pade na ramena nevizionarskega ljudstva. Res pa je, da nekateri preprosto vidijo dlje in globlje v prihodnost, ker bolje analizirajo ali čutijo sedanjost. A tudi med njimi so velike razlike. Še večje so razlike v splošnem dojemanju vizij. Ljudje najbrž bolj zaupajo Nostradamusu kot Marxu.

Kakorkoli, gledanje v preteklost je veliko bolj razširjeno in priznano kot kukanje v prihodnost. Pri tem ne gre samo za identiteto. Filozof bi rekel, da s tem izrinjamo tudi strah pred matildo, pred svojo minljivostjo – pred mano so bili meni podobni in tudi po meni bodo; sem člen verige, ki se nadaljuje. Zgodovinar, novinar, policaj in SDS bi rekli: brskanje po (vaši) preteklosti prepustite nam. Psiholog bi rekel, da bi nezadovoljen ali nesamozavesten človek z brskanjem za predniki rad izboljšal samopodobo. Če odkriješ, da so bili predniki bogati, slavni, nekaj posebnega, si lahko misliš, da je nekaj tistega, kar jih je naredilo take, tudi v tebi. Če ta trenutek še nisi bogat in slaven, tisto nekaj za zdaj drema, a čaka na prvo priložnost, da te povzdigne. No, mogoč je tudi nasproten učinek – predniki so bili bogati, slavni, posebni, jaz pa nič od tega, torej sem zguba.

Če se hočeš izogniti tej nevarnosti, ne brskaš ne za predniki in niti po sebi ne. Kajti tudi to je lahko tvegano; nenadoma najdeš samega sebe v vlogi kurjega tatu, neoliberalca, propadlega tajkuna, strumnega komunista. Naj raje ostane zakopano in pozabljeno.

Po preteklosti in za predniki brskajo ne samo posamezniki, ampak tudi kolektivi – šole, gasilska društva, pokrajine, narodi, države ... Vsi imajo poleg podrobnosti tudi neko splošno sliko o svoji preteklosti in vsi enako kot posamezniki vlečejo iz minulega časa v glavnem lepe stvari (Slovenci smo tu delna izjema). Celo trenutno razklana Evropa časti kot svoje skupno dobro več reči iz preteklosti – antično Grčijo (ki jo zdaj složno davi), renesanso, razsvetljenstvo in humanizem (ki jih trenutno zanika), to, da je z izvozom množice svojih prebivalcev ustanovila današnjo Ameriko (in zdaj postala njena služabnica). Tudi narodi in države so zlasti v slabih časih zazibani v slavo preteklosti. Kaj pa so angleški kralji drugega kot skomine po nekdanjem imperiju, kaj pa so arabske travme drugega kot – tudi – žalovanje za nekoč cvetočo visoko civilizacijo? Narodi so lahko enako kot posamezniki pesimistični ali optimistični; nekateri se vsako jutro začudijo, da so še živi, in hitro zaspijo nazaj, da bi še malo sanjali, drugi vstanejo in začnejo migati. Kam spada Slovenija? Odgovora ni, kajti Slovenij je triindvajset ali pa vsaj tri.

Enako kot mi so tudi naši predniki brskali za svojimi predniki. Bolj ko gremo v preteklost, manj brskanja so si lahko privoščili, kajti zaloga prednikov se je krčila. In kaj so naredili ubogi prvi predniki brez prednikov? Izumili so boga.

Kot skoraj za vse v življenju tudi za brskanje za predniki velja: ne preveč gorečno. S preveč zagrizenimi brskači je običajno nekaj narobe v sedanjosti. Prihodnost v takih glavah praviloma sploh ne obstaja. Na splošno pa lahko rečemo: z brskanjem je vse v redu, dokler človek priznava, da so utegnili njegovi predniki v marsičem vplivali na njegovo usodo, on pa na njihovo nikakor. Tega aksioma ne priznavajo nekateri misleci med zgodovinarji in politiki. Primer: nisem domobranec, tudi nobenega drugega domobranca ne poznam, torej domobrancev sploh ni moglo biti, saj bi se sicer, kot velevajo zakoni dednosti, nujno pojavili v sedanjosti. To je lep zgled za to, da je mogoče iz sedanjosti vplivati na polpreteklost. In ta čez čas vpliva nazaj na sedanjost, obe skupaj pa na prihodnost.

Dobro je priznavati tudi meje globine brskanja. Tu imamo Slovenci človeka, ki teh mej ne priznava. Vedno globlje vrta. Prebodel je tenko cerarsko povrhnico, prevrtal mračne murgelske sklade, se z gnusom zažrl v debele sloje socializma, zdaj je v Noriku in vrta naprej. Na koncu bo prišel do pračloveka in našel – sebe?