Tisti idealist
Danes je jasno, da je politika fiskalnega varčevanja škodljiva za vse, tudi za banke
Februarja 1936 je izšlo Keynesovo delo Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja (ST), ki je povzročilo revolucionarne zasuke v ekonomski teoriji, ideologiji in politiki. Revija Times je 31. decembra 1965 izšla s Keynesovo naslovnico in se v vodilnem članku poigrala, češ da smo zdaj vsi keynesianci. Metafora je postala legendarna, zaradi Friedmana in kasneje Nixona v njenem ozadju, hkrati pa je dokazovala neverjeten Keynesov domet. Keynes je postal novodobni A. Smith, oče makroekonomije, nihče ne more mimo njega, pa če ga sprejema ali ne. Sedanja kriza je čas vrnitve, toda manj k samemu Keynesu, bolj h keynesianskemu pristopu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Februarja 1936 je izšlo Keynesovo delo Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja (ST), ki je povzročilo revolucionarne zasuke v ekonomski teoriji, ideologiji in politiki. Revija Times je 31. decembra 1965 izšla s Keynesovo naslovnico in se v vodilnem članku poigrala, češ da smo zdaj vsi keynesianci. Metafora je postala legendarna, zaradi Friedmana in kasneje Nixona v njenem ozadju, hkrati pa je dokazovala neverjeten Keynesov domet. Keynes je postal novodobni A. Smith, oče makroekonomije, nihče ne more mimo njega, pa če ga sprejema ali ne. Sedanja kriza je čas vrnitve, toda manj k samemu Keynesu, bolj h keynesianskemu pristopu.
V izhodišču je ključno zadnje Keynesovo sporočilo iz ST. Zakoreninjene ideje ekonomistov so lahko v rokah političnih blaznežev nevarne, nove prodirajo postopoma, glede na dokazljive koristi za družbo in ugled avtorja. Keynes je ponujal oboje. Ugleda ni dobil zgolj zaradi profesure na elitnem Kings Collegeu v Cambridgeu, temveč zaradi javnega delovanja. Slavo mu je prinesla udeležba in hkrati ostra kritika mirovnega sporazuma v Versaillesu (1919). Nerešeno nemško vprašanje je središčna os krize EU. Leta 1930 je pred uglednim Macmillanovim odborom ostro zavrnil vladni laissez faire in zlati standard, oboje so pokopali do danes. Ni prizanašal karizmatičnemu Churchillu, politične elite so tudi zdaj Ahilova peta EU. Ni maral borze, toda bil je uspešen investitor, z denarjem je financiral kulturo (Art Council) in skrbel za intelektualce na begu pred nacizmom. Dve leti pred smrtjo, leta 1944, je kot voditelj britanske delegacije v Bretton Woodsu odločilno vplival na povojno finančno ureditev sveta. Skratka, kot pravi Hayek, njegov ostri intelektualni nasprotnik, Keynes, je bil izjemen človek, četudi nikoli ne bi ničesar napisal o ekonomiji.
Toda prav ekonomske ideje so razdvajale, Keynes je v mlinih treh teoretskih paradigem, lastnega keynesianizma, monetarizma in avstrijske šole obtičal kot sporna figura tako za »keynesofobe« kot tudi za »keynesofile«. ST je bila glede idej o delovanju trga in ekonomskih politik prelomna, imela je filozofsko širino, toda nesistematično pripoved. Zato je leto po izidu že dobila svoje razlagalce, Hicks, Harrod in Meade so ji v ugledni Econometric Society (1937) prvi dodali ustrezno rigoroznost, kasneje se je interpretacijski krog neverjetno širil, z njim pa tudi ideologizacija in politizacija Keynesove teoretske dediščine. Mnogi so pri tem spregledali, da Keynes več govori o mednarodni kot nacionalni makroekonomiki, bolj o monetarni kot fiskalni politiki, da je ekonomika depresije zanj posebna in ne splošna teorija. Friedman februarja 1966 v dopisu Timesu v zadregi pojasnjuje, da tudi sam uporablja Keynesov miselni aparat, ne pa tudi njegovih idej in ukrepov.
Sedanja kriza je čas vrnitve, toda manj k samemu Keynesu, bolj h keynesianskemu pristopu.
Tri Keynesove ideje so odločilne za današnji čas. Najprej kritika Sayove teorije trga kot samodejnega stroja, ki ne more sam po sebi dovolj hitro in brez družbenih stroškov zagotoviti polne zaposlenosti, bolj enake porazdelitve bogastva in dohodkov. Razlog je preprost. Cenovni mehanizem ne deluje dobro, konkurenco kazi neenaka porazdelitev moči, sloviti ekonomski svet laissez-faire je umišljen, gre za politični načrt in ne spontani red, kot v nasprotju s Hayekom ugotavlja Polany. Krize niso naključne, so zgolj posledica politične deregulacije in neuspešne samoregulacije trga.
Od tod druga ideja, ki jo je znotraj keynesianizma najbolje pojasnjujeta H. Minsky in še prej I. Fisher, Keynesov sodobnik. Tržni sistem deluje z napihovanjem kreditnega sistema, kopičenje dolga postaja inherentna nestabilnost tržnega sistema, gre za začarani krog dolžniško deflacijske ekonomije, kjer spremembe običajnih cen, obrestnih mer in tečajev nimajo pravega vpliva. Denar in dolg onemogočata normalno delovanje trga, muhavost špekulantov vodi v napihovanje balonov in krizne poke, kjer veliki dolžniki ne morejo, upniki pa nočejo trošiti.
Zato potrebujemo ekonomiko povpraševanja, tretjo idejo, temelj vseh sprememb. Nihče je ne more nadomestiti, niti profitni motiv ponudnikov in konkurenca cen od spodaj (Hayek) niti veličastni vzvod obresti in tečajev monetarnih oblasti in bank od zgoraj (Friedman). Potrebujemo predvsem politiko trošenja, zasebnikov in države in ta »intervencionizem« je v rabi vsa desetletja, tudi v času republikanskih predsednikov in chicaške neoliberalne doktrine. Teoretsko in praktično problemi brezposelnosti in inflacije niso povezani, tu greši tako slovita keynesianska Phillipsova krivulja kot tudi vsa chicaška teoretska naveza Friedman-Phelps-Lucas. Zato imamo vse, česar ne bi smeli imeti, negativne obrestne mere in deflacijo, nizko rast in brezposelnost.
Danes je jasno, da je politika fiskalnega varčevanja škodljiva za vse, tudi za banke, da ekspanzivna monetarna politika povzroča deflacijo in nove finančne balone, ker tičimo v likvidnostni pasti, da nizke obresti in hiperlikvidne bank ne vodijo v nove investicije in rast, ker smo v recesiji zaradi depresivnega agregatnega povpraševanja. Monetarna politika ne deluje, zasebne investicije in podjetniki tudi ne, očitno je sistemsko tveganje propada velikih bank in podjetij preveliko, čakanje na samoočiščevalno vlogo trga brez ekonomskega intervencionizma pa predolgo. Oportunitetni stroški keynesianizma so nižji od priporočil drugih konkurenčnih teorij. Sklep je na dlani, za razvojni preboj iz sedanje krize sta Friedman in Hayek veliko manj uporabna kot Keynes, če ostanemo pri sveti trojici.
Razpad mednarodne ekonomske ureditve, kaotični spoprijem s krizo v EU, nemške zablode glede ordoliberalne ekonomike zahtevajo nov razmislek, ostro in pravo ukrepanje, razvojni konsenz na vseh ravneh. Za šarmantno J. Robinson s Cambridgea je največja Keynesova napaka, da je bil idealist. Napačno, v kleščah realnega sveta ostaja to njegova največja prednost tudi danes.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.