Srečno pot!

dr. Bogomir Kovač

11. 3. 2016  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Evropa je na kritični točki begunske drame. Marec bo odločilen, pravijo politiki, zaradi sporazuma s Turčijo, mirovnih pogajanj o Siriji, EU čaka ključni dogovor glede begunske krize. Pričakovanja in vložki političnega kapitala so povsod veliki, realne možnosti majhne. EU je na robu povojnega obstoja. Najprej je velika recesija sesula zaupanje v evropske institucije, potem sta se zatresla evrski in schengenski režim, nazadnje begunci in blasfemičnost politikov vodijo EU v nerešljiv kaos. Migracije in begunci so večna podoba sveta, EU očitno zgolj začasna.

Tri temeljne zamisli, da Turčija zajezi migracijski tok pri izhodišču, Grčija opravi prenovljene schengenske formalnosti, potem pa znotraj »koalicije voljnih« članic EU zaživijo delitvene kvote, se niso udejanjile. Turki niso obračunali s prevozniško mafijo, Grki niso in tudi ne bodo mogli urediti vstopa v EU, večina članic je kvote zavrnila. Še vedno na vsej poti ne delujeta poenostavljena registracija (identifikacijska kartica) in reformirani dublinski azilni režim. Begunska veriga se je sesula tudi v osrednji Evropi. Nemčija je zaostrila pogoje sprejema in podeljevanja azila, Avstrija je prešla na dnevne in letne kvote, makedonska meja je nov branik begunskega toka.

Namesto konsenza imamo razdeljene tudi včerajšnje zaveznike. Višegrajska skupina se je povsem distancirala od kvot in predlogov EK, stare »weimarske skupine« (Francija, Nemčija, Poljska) ni več. Nemčija in Avstrija sta sprti, ker se je Avstrija začela dogovarjati z balkanskimi državami brez Nemčije, pa tudi Grčije, ki očitno postaja žrtvovani žep begunske drame. Francija in Velika Britanija obravnavata osrednji balkanski tok kot nemški problem, državi si prek Calaisa grozita z begunci zaradi brexita. Skandinavska naveza (Danska, Švedska, Finska …) je uvedla klasični mejni nadzor. Povsod se ukvarjajo z vprašanjem, kako skladno z mednarodnim pravom organizirati vrnitev nezaželenih migrantov proti izvoru. Oživljajo zamisli, kako tesneje povezati in obvarovati države prve šesterice rimske pogodbe, v ozadju so mračnjaške podobe berlinskega LaGeSo … Novim delitvam in zavezništvom ni videti konca, kot da je pot k želeni reintegraciji Evrope njena fragmentacija.

Begunska kriza je postala politično blago, s katerim bi vsak rad kaj iztržil. Turki koncesije za vstop v EU, Grčija drugačen odnos z Nemčijo, Avstrija se vrača na Balkan. Franciji koristi nemška zaletavost z begunci, Britancem koristi pri pogajanjih z EU, Italija in Španija pričakujeta fiskalne in bančne koncesije, Srbi in Makedonci bi hitreje v EU. Američani bi stroške svojih vojaških in geostrateških polomij naprtili EU, Rusi prek Ukrajine in Sirije zaradi beguncev zopet postajajo strateška velesila. Smo sredi procesa, ki ga teoretsko imenujemo »tragedija skupnega«. Če namreč v tej politični igri ni pripravljenosti na sodelovanje, ker vsak zastopa svoje koristi, so v kaosu sprememb vsi na slabšem.

Zato tudi ni pravih rešitev. Ni mogoče imeti varnih nastanitvenih območij v Siriji, dokler ni mirovnega sporazuma. Lahko bi financirali stare begunske centre in odpirali nove v Turčiji, Libanonu in Jordaniji, pa EU nima sredstev, bogati Zahod omejuje financiranje UNCHR, ki najbolj obvlada humanitarne krize. V Turčiji bi lahko EU oblikovala mrežo vstopnih točk za pridobivanje vizumov in urejanje azilnega statusa, če bi Ankara privolila v to, Grčiji bi morali že zdavnaj ponuditi celovito pomoč, dejansko pa jo vsi potiskajo iz EU. Balkansko navezo držav bi morali trdno povezati z evropskim sporazumom, tako pa vsak improvizira in zapira meje po svoje. EU pač nima zunanje politike, Nemčija oziroma zlasti Merklova očitno potrebuje rezervni načrt, če želi politično preživeti.

Nobeno kosilo ni zastonj. Rezervni načrt predvideva dvoje. Če program EU ne uspe in se Grčija zlomi, je mogoče begunsko krizo in vprašanje mejnih žičnih ograj reševati samo s silo. To pa so napol vojne razmere. Detonator na makedonsko-grški meri že odšteva čas. Druga možnost najprej ponuja kapital, denar pogosto rešuje politične zadrege. Turčija naj bi do sedaj za begunce porabila 8 milijard evrov, Jordanija 6,5, Libanon 4,5, EU bi jih dala 10 do leta 2020 za vse deležnike. Premalo in preveč dolgoročno. Nov korak je lahko tudi tripartitni sporazum Grčije in Turčije, ki sta ključni državi na balkanski poti, ter EU. Toda denar in boljša logistika ne rešujeta bistva problema.

Zato se je rezervnega načrta treba lotiti na novo, begunsko krizo je treba iz varnostno-politične zgodbe spremeniti v humanitarno in razvojno. Begunci so dejansko migranti, ki kratkoročno vplivajo na redistribucijo proračunskih odhodkov, dolgoročno pa spreminjajo socialno in ekonomsko podobo družb, tudi identitetno krajino EU. Ta ima 0,3 odstotka notranjih migrantov, prenese odstotek zunanjih, zgolj četrtina prišlekov vstopa na trg dela, njihovi socialni stroški so od 0,3 do 0,5 odstotka BDP. Na kratki rok gredo v breme socialne države, na dolgi rok koristijo vsem. Če formalno uredimo status migrantov, z najnižjimi stroški kar v Turčiji ali izvornih državah, potem so ključna rešitev skupni trg dela in evropski razvojni projekti. To razbija dosedanjo sporno vlogo domačega prekariata in hkrati rešuje vrsto vprašanj delovne in socialne reintegracije. Prvo koristi državi, drugo državljanom. Z begunci lahko EU rekonstituira elemente »dobre družbe«. To je bistvo rezervnega načrta, ki hkrati rešuje begunsko in ekonomsko krizo s socialno reformo EU.

Angleški zgodovinar C. Clark v sijajni analizi preddverja prve svetovne vojne govori o mesečnikih (Sleepwalkers, 2012), akterjih kriznega kaosa, ki hodijo naokrog, ne da bi kaj videli, sanjajo, ko se jim dogaja realnost, vsi pomešani in malo zmešani. To so naši, Merklova in Holland, Faymann in Cerar, pa tudi oni s temne strani meseca, Kaczyński, Orban pa Janša … Vse je zopet tu. Balkan, Nemci in Avstrijci, Rusi in Turki, celo Orient Express z Agatho Christie … Srečno pot.