Poraz politike ECB

dr. Bogomir Kovač

18. 3. 2016  |  Mladina 11  |  Ekonomija

EU in evro sta tudi po objavi zadnjih ukrepov Evropske centralne banke (ECB) v resnih težavah. Dobili smo zgolj podaljšek in poglobitev sedanjih rešitev. Tudi zadnja nadzorna poročila Evropske komisije (EK) dokazujejo, da ostajajo pri starih merilih in ukrepih. Osrednji problem za EK in ECB niso napačna zdravila, temveč njihov premajhen odmerek in neučinkovita uporaba. Očitno še vedno ne razumemo asimetričnih šokov, anticiklične kombinacije monetarne in fiskalne politike in ključnega vzvoda ekonomike povpraševanja. Zato krize ni konec, ljudje pa izgubljajo vero v institucije, politike in možne rešitve.

Po znamenitem in toliko pričakovanem nastopu vodstva ECB je jasno dvoje. Edina še kolikor toliko avtoritativna institucija je postregla z ekonomskim nihilizmom. Monetarni ukrepi niso niti pravi niti zadostni, ne morejo nadomestiti fiskalne politike in odpraviti institucionalne zadrege, v katero se je zapletla EU. Obramba vodstva ECB, da bi bilo še slabše, če ne bi ukrepali, in da delajo na dolgi rok, za zdaj pa so dovolj učinkoviti, je preprosto zavajajoča.

ECB je dejansko poglobila in razširila dosedanje ukrepe, znižala je vse obrestne mere, povečala je odkup obveznic (QE), tudi podjetniških, podaljšala je program refinanciranja glede na podeljene kredite (TLTRO II). Vse naj bi delovalo v smeri dolgoročne stabilnosti bank, približevanja ciljni inflaciji in spodbujanju gospodarske rasti. Nič ni narobe s temi ukrepi, če bi že doslej delovali, pa seveda niso in zato pomenijo za EU sporno in tvegano kupovanje časa.

Dejstvo je, da dosedanja monetarna politika ni zaustavila niti usodne deflacijske spirale niti ji ni uspelo spodbuditi gospodarske rasti. Politika ničelnih ali negativnih obrestnih mer za nameček nima veliko zgledov v tisočletni zgodovini denarja in bank. Tudi ekspanzivno »tiskanje« denarja, kvantitativno sproščanje (QE), povzroča nastanek novih balonov na finančnih trgih, ne povečuje pa bančnih kreditov, povpraševanja in rasti v realnem sektorju. Inflacija je danes kljub vsem ukrepom minus 0,2 odstotka namesto ciljne dveodstotne inflacije, povprečna rast od leta 2011 je 1,5 odstotka, torej stagnacija. V naslednjih petih letih naj bi inflacija dosegla 1,4 odstotka, rast pa bi bila nekaj nad 2 odstotkoma, vse je pod želenimi vrednostmi. Kot da gre za načrtovan poraz politike ECB ob koncu mandata Maria Draghia.

Ugotovitev, da monetarna politika ne more sama rešiti problema potencialne in dejanske rasti, je trivialna, zato poziva k fiskalni politiki in strukturnim reformam. Toda aktivna anticiklična fiskalna politika na ravni EU ni zaželena, ECB ne more in ne sme neposredno financirati državnih obveznic, evroobveznice pa so vsaj za Nemčijo popoln tabu. Podobno strukturne reforme, o katerih vsi govorijo, zahtevajo čas, njihovi učinki na potencialno rast so dolgoročno pozitivni. Toda kratkoročno običajno vodijo do nižjih plač, potrošnje, tudi cen, na rast vplivajo prej negativno kot pozitivno. Skratka, ne eno ne drugo ne rešuje niti enega problema t. i. »sekularne stagnacije«, o kateri je nekdaj govoril Hansen in danes Summers.

EU in evro sta tudi po objavi zadnjih ukrepov ECB v resnih težavah. Dobili smo zgolj podaljšek in poglobitev sedanjih rešitev.

Za EU velja, da pravni red (acquis) ne more biti predmet kritike, podoben položaj imajo danes ECB in njeni monetarni mandarini. Dvajset let eksperimentiramo z monetarnim sistemom, zdaj že šest let tudi z monetarno politiko. ECB ocenjuje, da bi brez njenih ukrepov imeli globljo deflacijo, da dve tretjini šibke rasti pripada njenim ukrepom in da je pozitiven cilj negativnih obresti znižanje donosnosti in stroškov zadolževanja. Toda nikoli niso resno zastavili reforme monetarne unije, dolžniška in bančna kriza jih je presenetila. Niso želeli razumeti, da pri članicah z enotno monetarno politiko in zapovedano splošno fiskalno politiko varčevanja (EK) v drugačnih razmerah ekonomskih ciklov sprožajo nasprotne učinke. To, kar ustreza Nemčiji in Nizozemski, je neuporabno za Italijo ali Grčijo … Edini izenačujoči mehanizem so pripisovali mobilnosti dela, fleksibilne so plače in brezposelnost, raztegljiva je neenakost. Trg dela in ne trg kapitala nosi breme prilagajanja, konkurenčni nihaj valutnega tečaja je nadomestila »notranja devalvacija«, zniževanje plač. V imenu skupne valute smo se odrekli fleksibilni tečajni politiki, nimamo fiskalne kapacitete kot v ZDA, da bi izravnavali ekonomske in finančne šoke članic EU. To je mehanizem, ki že dolgo proizvaja stagnacijo (1995–2015) in počasi vodi v permanentno deflacijo (2005–2015). Centralni bankirji so za zdaj pomagali predvsem finančnim trgom, manj državam, kamor sodijo. Sekularna stagnacija v EU ni eksces, temveč normala, kot posledica neoliberalne agende, ki jo zganja ECB.

V Šanghaju so se voditelji G-20 strinjali, da je premajhno efektivno povpraševanje ključna zavora, tako za rast kot tudi deflacijsko spiralo. Tega negativne nominalne obrestne mere in QE ne morejo rešiti. Imamo veliko cenene vode, toda vlečni konji je očitno ne želijo piti. V stari Keynesovi maniri je tu ključna monetizacija proračunskega primanjkljaja ali pa uporaba »helikopterskega denarja« pri financiranju neposredne potrošnje državljanov, mimo bank in javnih investicij, kot je v akademski maniri predlagal Friedman. Če se danes lahko država zadolži ceneje kot kadarkoli, potem naj investira, če drugi ne želijo. Če je v splošnem eksperimentiranju ECB sposobna izpeljati nekakšen državljanski dohodek za naslednja tri leta, naj to poizkusi. Če je mogoče fiskalno ekspanzijo nekaterih držav povezati s presežki plačilne bilance, naj jim to dovolijo. Alternativa obstaja, toda nihče je ne želi uporabiti.

Omnipotentnost ECB je za zdaj zgolj dokaz impotentnosti monetarne politike. ECB nima pravega streliva, fronte sodelovanja drugih politik ni mogoče vzpostaviti. Razmere so politično shizofrene in ekonomsko frustrirajoče. Draghi je samozavesten, toda ECB dejansko deluje destruktivno. Vse je videti nemško, toda zveni tako italijansko.