Planiška učna ura

dr. Bogomir Kovač

25. 3. 2016  |  Mladina 12  |  Ekonomija

Planiški dnevi in Peter Prevc so fascinirali in uročili Slovenijo za nekaj dni. Šport je vnovič dokazal, da ima neverjetno moč inspiracije in združevanja ljudi, da vzbuja upanje in presega delitve. Fenomen Planice je neverjetna mešanica kulturnega in identitetnega kapitala, domača kombinacija nišnega športa in globalnega biznisa. Planiške rešitve so v precejšnji meri nasprotne dosedanji zapovedujoči neoliberalni tržni agendi. Bolj stavijo na državo kot na zasebne poslovne rešitve, veljajo za ekonomsko utrdbo starih in ne novih političnih sil, pomenijo udejanjanje spornega nacionalnega ekonomskega interesa. Planiški nordijski center (NC) in skakalni šport sta kot razvojni model prava nacionalna učna ura. Toda ali smo jo dejansko razumeli?

Začnimo s spoznanji ekonomike in menedžmenta športa. S smučarskim športom in zimskim turizmom se ukvarja 74 držav, smuča 115 milijonov ljudi, toda tri četrtine smučarskih središč in skoraj polovico smučarjev najdemo v evropskih Alpah. Koncentracija zimskega turističnega trga je torej izjemna. Smučarski skoki znotraj tega veljajo za izrazito nišno področje, z omejenim tržnim dometom, majhnim kapitalom, nizkimi dohodki. Vse to ima tržno in družbeno veljavo predvsem v Skandinaviji in srednji Evropi, med sedem vodilnih držav sodi tudi Slovenija. Toda z ekonomskega vidika je ključno, da ta športna, tržna in poslovna niša prinaša konkurenčne prednosti in multiplikacijske učinke. Nasploh so učinki športa in njegove industrije podcenjeni, kot dokazujejo poročila globalnega indeksa športa (GSI). Če povežemo oboje, je sklep jasen. Skakalni šport je nišna dejavnost s pomembnim multiplikacijskim učinkom, vsak vložen evro se tu povrne s pozitivnim dodatkom.

Druga pomembna okoliščina za institucionalno analizo fenomena Planica je njena zgodovinska tradicija, prehojena pot. Smučarski skoki so norveška iznajdba, toda Planica je v tridesetih letih ponudila konkurenčno skakalnico slovitemu Holmenkollnu nad Oslom. Začetek je torej prinašal vse, kar potrebujejo legende. Ambivalenten projekt ljubljanske Ilirije med vaškimi gorniki, avtorski spor med Bloudkom in Rozmanom glede skakalnice in norveški politični pritisk na skakanje v Planici. Leta 1934 je tu Norvežan Ruud postavil rekord pri 92 metrih, ki ga je Badjura sijajno posnel in zmontiral. Dve leti kasneje sloviti Bradel prvič na svetu preleti 100 metrov, leta 1994 Nieminen 200 metrov. V svoji osemdesetletni zgodovini je Planica ponudila tri velike skakalne objekte (1934, 1969, 2015), med petimi letalnicami na svetu je postala vodilna blagovna znamka smučarskih poletov.

Deset let je bilo potrebnih od ideje in priprave do izgradnje nordijskega centra, z domačimi rešitvami in večinskim evropskim denarjem. Zgled je bila, vsaj za poznavalce, prav holmenkollenska smučarska arena, prava turistična atrakcija, ki vsako leto privabi več kot milijon gostov. Mešanica smučarskih nordijskih objektov, muzeja, simulatorja skokov, trgovinic in restavracij, vse je prilagojeno celoletni turistični ponudbi, z izjemno arhitekturo in infrastrukturo. Velika prednost Planice je izjemna alpska kulisa ozke ledeniške doline, naravna topografija in pahljačasta umestitev skakalnic nima primere, nasploh je arhitektura in sintezna gradnja uravnotežen in dober dosežek treh domačih birojev in smučarskih strokovnjakov. Tudi tu gre za celovito nordijsko ponudbo (skoki, teki), za celoletne storitve (nogomet, dvoranski sneg), vetrovnik, tehnične atrakcije, muzej, manj pa je druge turistične in gostinske ponudbe. Razvojni model planiškega NC daje prednost profesionalnemu športu, manj stavi na rekreativni in množični turizem.

In tu tiči prva zanka poslovnega modela. Planiški NC naj bi ponujal tri vrste storitev, športne, prireditvene in turistične, njihovo razmerje pa je izrazito nagnjeno k prvemu. Toda NC bo težko preživel zgolj kot vodilni svetovni skakalni center, s štirimi dnevi skakalnih prireditev, z nekaj turističnimi atrakcijami. Breme fiksnih in tekočih stroškov je visoko, skakalni biznis pa ni velik. Ilirija je tu nekoč razvijala celo rezidenčni turizem za zahtevnejše goste, Holmenkollen s 4000 dnevnih gostov velja za najbolj obiskano destinacijo Norveške. Snovalci projekta in sedanje vodstvo se tukaj zapleta. Tudi skakalni center potrebuje gledalce, turisti pa morajo dobiti ustrezne gostinske in trgovske dnevne storitve. Planico je treba napolniti, potrebuje vsaj 500 dnevnih gostov, letno okoli 350.000. Dodatno ponudbo mora dobiti že to pomlad, dokler zavod marketinško zastonj jezdi na izjemnih športnih uspehih Prevca in letošnje sijajne planiške prireditve.

Toda planiški NC sporoča precej več. Dejansko smo na tem področju razvili poslovni grozd, ki lahko prinaša širši razvojni preboj. Imamo vrhunsko smučarsko skakalno šolo, izjemno znanje gradnje letalnic družine Gorišek, pa Elan, Slatnerjeve vezi, Tomažinov izum letno-zimske smučine, znanje TV-prenosov … Skratka, česar nismo pred leti postorili z Elanom, lahko sedaj prevzame NC kot središčna os tega razvojnega preboja. Nova regionalna in sektorska politika zahtevata dodatne prijeme, zunaj zavoda NC in športnega turizma, toda prav to je izhodišče razvojnega preboja in horizontalne strategije slovenskih konkurenčnih prednosti. Tu gre torej za drugo zanko, ki zadeva razvojni model države.

Planica je kraljica poletov, Vikersund kralj, pravi zaneseno Janez Gorišek. Zanj so pomembni rekordi in pogum, pri poslih gre za vztrajnost in iznajdljivost. Javni zavod in zakonodaja sta lahko sprejemljiv okvir, javno-zasebno partnerstvo pravo orodje, prvi menedžer Gros vliva zaupanje. Planica je dokaz, da ta država zmore. Politika je bila od nekdaj tu, toda nihče se ni upal spodkopati identitetnega kapitala Planice. In to je tisto, kar je učna ura ljudi pod Poncami.