Vlado Miheljak

1. 4. 2016  |  Mladina 13  |  Dva leva

SDS v službi resnice

– laž tudi

»Na Vrhniki že poskusi nakupovanja žensk s strani muslimanov!
Na Vrhniki so trije muslimani prišli k družini, da bi kupili njihovo hčerko za moža 40-letniku. Oče je znorel in z enim tudi fizično obračunal.
Zaradi tega je preživel 24 ur v priporu, ‘kupci’ pa so ostali na prostosti. Mediji žal o tem ne poročajo, Policija pa ima prepoved poročati javnosti o takšnih zadevah. Slovenija, zbudi se!!! Deli naprej!«
— Najmlajši poslanec SDS Andrej Čuš nam na FB razkriva veliko afero. Pri čemer mu je v oporo velika laž. (25. 3. 2016)

»Spoštovani,
Policijska uprava Ljubljana takšnega dogodka ni obravnavala, prav tako ni posredovala zaradi morebitne kršitve javnega reda in miru (domnevni fizični obračun) in za to ni pridržala nobene osebe, kar je bilo pojasnjeno tudi preko Twitterja.
Policija tudi ne izreka pripora (temveč sodišče).
Hkrati pojasnjujemo, da policija obvešča javnost o dogodkih s svojega delovnega področja v okviru varovanja osebnih in tajnih podatkov ter če s tem ne škodi izvajanju nalog policije. Nikakor pa ni merilo sporočanja verska, rasna, spolna ali etnična pripadnost posameznikov, ki so udeleženi v policijskih postopkih.«
— Na Mladinino poizvedovanje o nelegalni trgovini s snahami na Vrhniki so iz PU Ljubljana sporočili, da ne posegajo v pristojnosti sodišč.

SDS nam dan za dnem lepo posreduje, kako je lahko tudi laž v funkciji resnice. Končne resnice. Pot k njej je tlakovana s številnimi lažmi. Drobnimi in debelimi. In, ni kaj. SDS je stranka kontinuitete. Kontinuitete laži. V tem so dosledni. No, ni vsak, ki laže, esdeesovec, je pa vsekakor preveč esdeesovcev lažnivcev. Oziroma so praviloma lažnivi tisti, ki javno nastopajo ali se oglašajo. O lažnivosti članov SDS sem v času prve Janševe vlade napisal dva daljša zapisa v Mladini in k svojim trditvam navedel natančne citate in podatke. Denimo, kako so Janša, Grims, Pukšič, Černač, Gorenak repetuirali iste debele laži o nizki povprečni udeležbi na referendumih v Švici in Evropski uniji (na referendumu o lizbonski pogodbi) ter na nadomestnih lokalnih volitvah v Ljubljani (na katerih je zmagala Vika Potočnik), da bi racionalizirali katastrofalno udeležbo na referendumu o pokrajinah junija 2008, ko je prišlo na volišča manj kot 11 % upravičencev.

O.K. Je torej Janez Janša lažnivec? No, tega si ne upam prostodušno trditi. Pa ne zato, ker bi se bal kakšne nove tožbe. Tega še najmanj. Kajti trditev bi zelo enostavno in zelo prepričljivo lahko dokumentiral. Pa tudi sicer Janša ni ravno junak. Še več, je strahopetec. Tega ni pokazal samo v zadnjem obračunu z novinarkama TVS, ampak v prenekateri situaciji. Da je strahopetec, je pokazal tudi vselej, ko je bil izzvan, da se neposredno pomeri s tekmeci za prestižne funkcije v državi. Že zaradi svojih privržencev in vernikov bi se moral spopasti v predsedniški tekmi s Kučanom, pa tega ni upal. Zaradi ohranjanja vsaj privida verodostojnosti bi se moral soočiti s publicistom Frangežem ter novinarjema Šurcem in Zgago, ki so napisali debele knjige o trgovini z orožjem in v njih izrekli hude in konkretne osebne obtožbe ter mu ves čas metali rokavice v obraz. Ni si jih upal pobrati. In, navsezadnje, ko je tožil mene in je postalo evidentno, da ne more zmagati, je pobegnil v umik tožbe in raje plačal pravdne stroške ter stroške svoje in moje obrambe. Iz strahu pred porazom je nenehni poraženec. A problem je, ker je Janša že zdavnaj prestopil mejo med debelimi lažmi, ki jih lansira, in realnostjo onkraj njih. In korak čez to mejo je korak v patološko lažnivost. Patološka lažnivost ni zgolj načrtna manipulacija (to dela denimo Grims), ampak točka, ko začneš verjeti v svoje laži. Patološki lažnivec svojo laž neguje kot fetiš; kot globljo in končno resnico. Mar menite, da se Janša zaveda, da laže v zadevi Patria, da laže o dogovorih za mejne incidente s Sanaderjem? … Ne nazadnje, da se zaveda, da laže ob aferi prepisovanja govora od Blaira? Sklicevanje na Masaryka je bilo tako deplasirano, da sem v tistem času njegovim spin doktorjem pomagal s predlagano rešitvijo zagate: »Janša se je zgledoval pri Masaryku, prepisoval pa je od Blaira.« Da gre pri fenomenu Janševih laži za patološko razsežnost, se je dokončno potrdilo, ko se je pustil nominirati in nagraditi z Večerovim bobom leta. O.K. Ukradeš. Uporabljaš. Zlorabljaš. A se ne razkazuješ in ne bahaš z ukradenim. No, v bran mu je treba povedati, da te patologije mnogi novinarji v ključnih trenutkih niso razkrivali, ampak minimalizirali, celo prikrivali. Delovali izrazito neterapevtsko. Nekateri celo apologetsko. Denimo, Darka Zvonar Predan je, namesto da bi branila svoj časopis pred nagrajencem, ki jih je nategnil, ki jim je podtaknil gnilo jajce, napadla tiste novinarje (kajpak Mladine), ki so zadevo razkrili. Pač v sozvočju z umazano epizodo, ki sta jo s soprogom odigrala v času Janševe legislature na Večeru. Darka Z. P. je branila Janšo – pred njim samim.

In v tem kontekstu je verjetno tudi treba ob lansiranju ščuvaške »novice z Vrhnike« vzeti v bran najmlajšega poslanca v DZ. Sicer se ne poraja dvom, ali se je zlagal. V dneh pred njegovo bombastično novico na Vrhniki, kot je razvidno iz dnevnih evidenc stanja beguncev (ki jih najdete na www.policija.si), sploh ni bilo nobenega begunca, kaj šele potencialnega kupca slovenske snahe.

Res hudo. Tako mlad, pa že patološki esdeesovec! A kakorkoli. Fant je toliko kriv za svoje laži kot Norman Bates za umor motelske gostje, h kateremu ga je spodbudila njegova mrtva mati.

Nobelovec Anatole François Thibault pravi: »Rad imam resnico. Verjamem, da jo človeštvo potrebuje, a gotovo še bolj potrebuje laž, ki mu podari uteho, mu laska in daje neskončno upanje. Brez laži bi človeštvo pobralo od obupa ali dolgčasa.« Če že ne človeštvo, pa gotovo Janšo.