Religija brez greha?

dr. Bogomir Kovač

1. 4. 2016  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Globalni Minotaver je mitološka zver, ki v podzemnih blodnjakih žre svoje žrtve. Janis Varufakis je kretskega Minotavra uporabil za analizo sodobnega kapitalizma. Stvor, napol človek, napol bik, je danes prispodoba za ZDA, ki po volji tržnih bogov igra vlogo »velikega sesalnika« finančnega kapitala za pokritje ameriških primanjkljajev. Pred nami je razkritje, kako sta Wall Street in Washington izpeljala »načrtovano razgradnjo svetovnega gospodarstva«. Sedanja kriza je dokaz, da je ta mehanizem za recikliranje presežkov odpovedal, v ZDA in Evropi. Svet brez Minotavra ne more ekonomsko preživeti, zver pa politično noče umreti. Mitologija krize se zato nadaljuje, Varufakisova kontroverzna usoda pričevalca pa tudi. In oboje zasluži našo pozornost.

Varufakisovo delo Globalni Minotaver preberete na dah. Gre za široko fresko kapitalizma XX. stoletja, prepričljivo, toda poenostavljeno zgodbo o njegovem delovanju. Podobno učinkuje tudi avtor, v zagnani teoretski kritiki ekonomske teorije in kot kritični javni intelektualec. Njegovi nastopi so sijajni in izzivalni, leta 2015 je na položaju grškega finančnega ministra zastal v kloaki evropske politične igre. Postal je politična žrtev evropskega Minotavra, Nemčije.

Varufakisova razlaga zgodovine kapitalizma XX. stoletja je razdeljena na tri obdobja. Na začetku XX. stoletja prevladujeta vera v tržno samoregulacijo in zlati standard. Vojne, krize in razpad mednarodnega sistema so tlakovali pot veliki krizi leta 1929. Drugo obdobje po II. svetovni vojni zato zaznamuje veliki načrt iz Bretton Woodsa. Vlogo zlata prevzame dolar, globalni načrt obvladujejo ZDA, mednarodne institucije (MDS, SB …) zagotavljajo pravila igre, države spodbujajo rast z ekonomiko povpraševanja. Tretje obdobje po letu 1971 pomeni načrtovani razpad mednarodne gospodarske ureditve. ZDA, globalni hegemon, ustvarijo neformalni Bretton Woods II. Opustijo vezavo dolarja na zlato, plavajoči tečaji in slabitev konkurenčnosti povzročijo, da ZDA dobijo dvojni proračunski in trgovinski primanjkljaj. Zaradi tega je potrebno ustvarjanje in privabljanje kapitala od drugod. Wall Street postane osrednji finančni servis velikega Minotavra.

Razlaga je stara. Vse razvijajoče se družbe ustvarjajo ekonomske presežke. Tržno gospodarstvo je s cenami, prelivanjem blaga in kapitala, zlasti pa s fiktivnim kapitalom bank in skladov te presežke izjemno povečalo. Zlasti finančni nastajajo ex nihilo, dejansko iz nič, zato je za stabilnost tržnega gospodarstva in finančnega zaledja ključno, kako se reciklirajo med suficitarnimi in deficitarnimi deležniki trga. Najbolj je to vidno na mednarodni ravni, na globalnem trgu. Tu je gospodarstvo kot vezna posoda, presežki na eni strani, primanjkljaji na drugi, vmes pa mehanizem za presnavljanje. In to je ključna točka Varufakisove ekonomike. Veliki Minotaver je globalni mehanizem za recikliranje presežkov (GMRP).

ZDA so po II. svetovni vojni imele presežke, veliki načrt iz Bretton Woodsa in Marshallov načrt sta omogočila, da so se kanalizirali v obnovo Evrope (posebno Nemčije) in Azije (Japonska). Potem nastopi v okviru Bretton Woodsa drugi obrat, primanjkljaji nastanejo v ZDA in sedaj GMRP srka presežke od drugod (posebno iz Nemčije in Japonske, danes tudi Kitajske …). GMRP je torej Arhimedova točka pojasnjevanja, bolj zunanje ekonomike kot notranje, toda ključ je dovolj univerzalen in preprost, da pojasnjuje vse, neravnotežja, krize in rešitve. Kdor obvladuje GMPR na globalni ravni, je svetovni politično ekonomski hegemon, in nasprotno, postane središče krize, če mu uide iz rok. In to so danes ZDA.

Težava zadeva neravnotežje in pokrivanje dvojnega primanjkljaja trgovinske in plačilne bilance. Keynes je imel leta 1944 briljantno ekonomsko zamisel, kako pomagati državam v stiski, s skupnim svetovnim denarjem (bancor) in mehanizmom izravnav plačilnih bilanc. ZDA so temu nasprotovale in zapravili smo priložnost za trdno mednarodno ureditev. Zgodba z GMPR dokazuje, da se je večina uglednih ekonomistov zmotila. Keynes je spregledal, da politiki (država) raje upoštevajo zasebne interese kot javne, »finančni trgi« in bankokracija danes obvladujejo svet. Hayek je verjel v zasebne banke in njihov »zasebni« denar, toda prav to (zlasti CDO, CDS) je pokopalo banko Lehman Brothers in druge. Friedman in chicaška šola sta verjela v učinkovitost trgov, toda kapitalizem je implodiral prav na finančnih trgih. Varufakis je na podobnih okopih. Svet brez GMRP, ki ga trgi spontano ne morejo zagotoviti, politično pa očitno tudi ne, ne more preživeti.

Toda ali lahko kapitalizem kot tržni sistem sploh deluje brez GMRP? Seveda ne. To je preprosto del mednarodne trgovine, konkurenčnih prednosti, izravnav tekočega in kapitalskega dela plačilne bilance. Zato je takšnih Minotavrov več, v EU ima to vlogo Nemčija, v Aziji Japonska, jutri bo v tej vlogi Kitajska. Varufakis ne verjame v tržni mehanizem GMRP, zato naj bi o njem odločale politične in tehnokratske elite, z velikimi načrti, prevarami, geostrateškimi interesi, v ZDA, EU in drugod. Z dvojnimi primanjkljaji je še dodatna težava, niso namreč stalnica in med seboj niso tako trdno povezani, da bi imeli iste vire financiranja. Misel, da so nekateri »obsojeni« na presežke, drugi na primanjkljaje, ne drži. Mundell-Flemingov model dokazuje, da ni mogoče imeti hkrati fiksnih tečajev, prostega pretoka kapitala in neodvisne monetarne politike. In to je težava evra in potopa GMRP v EU.

Če ne dela ameriški globalni Minotaver, delujejo lokalni, če odpovedo tudi ti, imamo zlom trgov in sistemsko krizo kapitalizma. Revitalizacija tržne ekonomije je zato vedno restavriranje GMRP. Kapitalizem brez napak se zdi pri tem kot religija brez greha. Marx se je nekdaj pošalil, da se zgodovina ponavlja, le da v drugo kot farsa. Zdi se, da je tako tudi s sodobnimi marksisti. Varufakis je včasih rad med njimi.