8. 4. 2016 | Mladina 14 | Uvodnik
Komu je mar Zavec
Res je noro, kako danes iščemo in čakamo neke Ize Login in Dejane Zavce, da bi nanje kazali, češ, poglejte jih, davčne utajevalce. Davčne oaze so osnova delovanja današnjega kapitalizma. Na davčnih oazah vse skupaj temelji. Še več: država, torej republika Slovenija, danes vse velike posle, prodajo državnega premoženja, opravlja prek davčnih oaz – in z njimi soglaša, ker so pri nas pripravljena kupovati le podjetja, ki pri nas ne bodo plačala davkov. Resnica je torej bolj nora. Davčne oaze so današnji kapitalizem. Davčne oaze so v današnjem svetu bolj legitimne kot socialna država, bolj normalne kot brezplačni vrtci in javne šole. Predstavniki podjetij iz davčnih oaz lahko vedno pridejo do ministrov. So spoštovani. Pri njih najemajo države kredite. Najemajo jih za svetovalce. Od njihovih mnenj so odvisne ocene tako držav kot podjetij. Morda se je vseeno sicer lažje zgražati nad Zavcem – ker potem slika ni tako črna.
A davčne oaze so dejansko dokaz, da ima Janis Varufakis prav, ko trdi, da je mogoče do sprememb v posamezni družbi priti le prek sprememb, ki se bodo zgodile na globalni ravni. Davčne oaze so le naslednja stopnja moči korporacij – s selitvijo v davčne oaze pa so te korporacije izgubile oprijemljivost: če neki korporaciji sledimo od domače trgovine do lastnika, se bo v neki točki za korporacijo v davčni oazi izgubila sled, le še odvetnik poštnega nabiralnika bo tam.
Kot danes že vemo, so se v velikih korporacijah po finančni krizi vseeno odločili, da nočejo biti več podjetja iz davčnih oaz. Pač, od leta 2008 to ne velja za neko ugledno ravnanje. In čeprav jim davčne oaze omogočajo davčno in tudi zakonsko udobje, bi bili kljub vsemu radi tudi ugledni člani družbe. Preprosto je vsak, ki ima premoženje v davčni oazi, danes malce sumljiv, njegovo poslovanje avtomatično malo zaudarja – oni pa so se tega naveličali, ne želijo biti več obravnavani skupaj s pralci denarja, preprodajalci kokaina in drobnimi utajevalci davkov, pa čeprav gre za športne in lokalne estradne zvezde. Pač, ni ugledno. Drugače rečeno: v trenutku, ko se svet zgraža nad njihovim bivanjem v davčnih oazah, se korporacije že pripravljajo na to, da bodo od tam odšle. Davčne oaze so namreč v veliki meri preteklost že danes – za tiste namreč, ki imajo od njih največje koristi, torej za velike in tudi malo manjše mednarodne in nacionalne korporacije. Ker so našli že novo obliko, ki jim omogoča to, kar so jim omogočale doslej davčne oaze, le da ima nova forma tudi navzven legitimno in legalno pokritje. V navezi s politiko so namreč sami pripravili in tudi v veliki meri že zlobirali globalne sporazume, kot so evropsko-kanadsko-ameriški TTIP (Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo), CETA (Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum) in TISA (Sporazum o trgovanju s storitvami). A to so le trije, ki še niso vsi uveljavljeni, večina drugih, ki ureja položaj korporacij v preostalem svetu, pa je bila že sprejetih, na primer CAFTA, NAFTA in TPP. Ti sporazumi korporacijam dejansko z najvišjimi meddržavnimi akti (ki so na ravni držav tudi nad ustavami) za nedoločen čas urejajo položaj, ki jim ga danes dajejo le še davčne oaze. Ti sporazumi določajo, da bodo velike korporacije imele odslej »legalno« oprostitev davkov, legalno izločitev in ignoriranje nacionalnih zakonodaj, urejajo njihovo nedotakljivost s strani nacionalnih vlad in sodišč, urejajo jim njihova lastna globalna pravila, tako med njimi kot do nacionalnih držav. V razpravah o omenjenih sporazumih prepogosto nasedemo vprašanjem o tem, koliko delovnih mest ali davkov bomo z njimi izgubili v posamezni državi – dejansko vprašanje pa je, ali se zavedamo, da s temi sporazumi korporacijam dajemo naddržavni položaj in nedotakljivost, izrecno pa jih oproščamo obveznosti do držav, v katerih delujejo. Da, to je prihajajoči globalni kapitalizem, to je jutri. In če se spustimo na realna tla, bo boj zoper te sporazume za vsako posamezno državo nemogoč – Grčija ni zmogla spopada z neprimerno bolj benigno Evropsko unijo, s tem stvorom, ki ga ustvarjajo ti sporazumi, pa je boj nemogoč. A to se ni zgodilo čez noč, ampak se dogaja počasi iz dneva v dan, z liberalizacijo trgov, z deregulacijo trgov, z ukinjanjem varovank in mehanizmov nadzora (ki, kot rečejo temu, vse ovirajo prost pretok kapitala in storitev), strukturnega prilagajanja itd.
Samo mimogrede. Sporazum TTIP je sicer delo administracije ameriškega predsednika Baracka Obame – torej predsednika ZDA, ki mu je v zadnjih desetletjih Evropa najbolj zaupala.
A lahko ostanemo pri Zavcu. Res je lažje. In lahko seveda rečemo, da Varufakis nima prav, češ da te globalne zadeve, ki jih naš parlament po navadi sprejme z levo roko, ker so vendar prišle z Zahoda, nimajo vpliva na naš vsakdan.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.