Spirale nasilja

Janko Lorenci

8. 4. 2016  |  Mladina 14  |  Kolumna

Zahod je deležen neprimerno manj terorizma kot denimo Bližnji vzhod (vseh žrtev v EU s pol milijarde prebivalcev je bilo doslej okoli 400), a ga dojema dramatično. Pri tem je zanj sokriv.

O sebi vzdržuje mit, ki pravi, da s svojo ekspanzijo po svetu širi boljšo in višjo civilizacijo. A ta ekspanzija je od nekdaj tesno povezana z nasiljem, množičnim iztrebljanjem avtohtonih prebivalstev treh celin, izumom kolonializma in nato neokolonializma. Res je bil svet tudi prej poln zatiranja in vojn in res mu je Zahod prinesel marsikaj dobrega, vendar ga je napravil bolj kaotičnega, ranljivega, notranje konfliktnega. To se zdaj Zahodu maščuje s povratnimi udarci – tudi v obliki terorizma in begunstva.

Ne doživljamo spopada civilizacij, kot ga je napovedoval Huntington, a po malem se kulture le trkajo. Nekaj je Zahodu vsekakor uspelo – povsod je uveljavil kapitalizem in z njim svoj vpliv. Enaka ali podobna ureditev zmanjšuje odpor zahodni dominaciji – predvsem odpor lokalnih kompradorskih politik, ne pa tudi odpor družb, marsikje globinsko iztirjenih. Nastanek (islamskega) terorizma so spodbudile tudi občasne vojaške intervencije Zahoda.

Razdiralna moč terorizma ni toliko v samih terorističnih dejanjih kot predvsem v njihovih posledicah – strahu prebivalstva in ravnanju politike. Nekoč bin Laden, danes Isis želita isto, vsesplošno destrukcijo – strah in medsebojno sovraštvo zahodnjakov in muslimanov in ostro ločitev obeh svetov. Zahod, ki se v odgovor na terorizem že zaradi globalizacije ne more in noče zapreti, je sprejel logiko teroristov – oko za oko, policijsko-tehnična zaščita doma, vojaško sesuvanje Isisa. Odgovor, omejen zgolj na silo, terorizem še krepi in proizvaja nove teroriste tudi na Zahodu, kjer hkrati iz vseh lukenj lezejo na plano skrajni desničarji in bojevniki z miselnostjo hladne vojne, ki delijo svet na svobodni in nesvobodni del in napovedujejo dolg boj proti »islamofašizmu«.

S terorizmom je mogoče strahovito manipulirati. Najhuje je, da politekonomskim elitam na Zahodu terorizem po svoje ustreza in je zanje po neki perverzni logiki svojevrstna kolateralna korist. Odvrača namreč pozornost od problemov sistema in v imenu varnosti krči demokracijo, ki je trdemu neoliberalizmu že tako čedalje bolj odveč. To cinično držo krepi dejstvo, da so žrtve terorizma praviloma navadni ljudje, ne pa establišment. Pod pritiskom terorizma in begunstva (ki ima deloma isti izvor kot terorizem) se povsod krepi tudi skrajna desnica in stebri sistema so ji bolj naklonjeni kot alternativi, ki jo tudi rojeva kriza kapitalizma. Hkrati je vprašanje, ali Amerika, ki toliko stavi na svojo vojaško moč, sploh hoče mirnejši, stabilnejši svet.

Tudi zato Zahod na terorizem reagira enoplastno in neučinkovito. Poglavitni vzrok za to pa se vendarle zdi notranja logika (zapoved dobička in rasti) agresivnega neokapitalizma, ki sili v nenehno ekonomsko, vojaško, psihološko ekspanzijo, in to proti domačim prebivalstvom na Zahodu in tudi proti »preostanku« sveta. Radikalni kapitalizem pač spodbuja radikalizem in ektremizem, in eden od teh je tudi terorizem.

Tako nastaja začarani krog nasilja in prihodnost se zdi mračna: terorizma in begunstva bo še več. Pri tem je jasno, da je lahko učinkovito zatiranje terorizma samo postopen in – poleg neizbežne represije – posreden, kompleksen proces. K temu spada, prvič, bolj socialna in solidarna družba na Zahodu, z geti vred, kjer živijo mnogi priseljenci (še več jih bo!), ki se radikalizirajo prav zaradi svoje izprtosti. Njihovo preobražanje v teroriste nazorno kaže, da nezdravljeni socialni problemi radi preraščajo v varnostne. Drugič pa drugačen odnos do držav v stiski, krotenje lastnih velikih korporacij in prepoved vojaških posredovanj. Če bo Evropa v tem pogledu ostala ameriški vazal, bo ostala tudi tarča.

Vsem tem spremembam nasprotuje skupni dejavnik – nebrzdani, neregulirani kapitalizem, v mnogih arabsko-islamskih državah pomešan z revščino, neenakostjo, despotskimi režimi, protizahodnjaštvom, verskim fundamentalizmom, frustracijami zaradi slavne preteklosti in klavrne sedanjosti. Realistično gledano se lahko zdravljenje najbrž začne na Zahodu, in to z zdravljenjem njegovega družbenega modela, ki, upajmo, vendarle ostaja sposoben za samokorekcije – za manj samozaverovanosti in postopno blaženje oziroma razgradnjo kapitalizma. Ta je nastajal nekaj sto let in tudi demontaža se bo najbrž vlekla, verjetno še bolj boleče kot nastajanje. Kajti tokrat se bo morala rast ustavljati, ne nezadržno zviševati, nekdanjega optimizma ni več, zraven pa se naglo veča še problem poškodovanega okolja.

Je kapitalizem, ta za večino vedno bolj pasji sistem, sploh mogoče spraviti s sveta in nadomestiti s čim boljšim? Ali ga vsaj izboljšati? Načeloma bi moral biti odgovor pritrdilen, saj je bil pred časom že bolj nadzorovan v korist množic. Toda za to je bilo treba plačati strašno ceno – veliko depresijo in 2. svetovno vojno, pravi Sara Wagenknecht iz nemške stranke Die Linke. Po nekaj kratkih desetletjih pa se je kapitalizem znova otresel nadzora in podivjal. Piketty je dokazal, da sta neenakost in koncentracija bogastva spet taki kot v 19. stoletju, da torej naglo padamo nazaj v oligarhijo in se s tem postopoma poslavljamo tudi od demokracije. Tak razvoj pa lahko znova oživi avtohtoni zahodni terorizem.

Če je kapitalizmu izrojevanje vrojeno, ali ga ni potem bolje odpraviti? Glede grešnega Zahoda pa: relativno je v zatonu, in če bo bistveno opešal, planet samo zato ne bo na boljšem. In najbrž noben drug zaokroženi del sveta ni boljši in ne ponuja jasnejših alternativ. A to Zahoda ne odvezuje vnovične humanizacije.