V zagovor protisistemskemu nerganju

N'toko

8. 4. 2016  |  Mladina 14  |  Žive meje

Grega Repovž v prejšnjem uvodniku opozarja na problem, ki že dolgo pesti Slovenijo –vsegliharstvo. To je tista vstajniška »vsi so isti!« drža, ki v skupni koš strpa vse politične in gospodarske elite ter jih simbolno odpošilja v gulage. Kot pravilno ugotavlja, lahko prav takšni slogani pomagajo priti na oblast najhujšim populistom. Kjer ni možno ločiti med boljšimi in slabšimi politiki, bo najbrž zmagal najglasnejši. Če nismo pazljivi, se nam torej lahko zgodi, da postane edino sprejemljivo vodstvo za našo uporniško državo kombinacija Pahor-Janša. Če so že vsi isti, naj vsaj zmaga nekdo, ki nas bo zabaval s svojimi tviti in nastopi.

Pojav vsegliharstva političnim komentatorjem povzroča precej glavobolov. Kako razložiti ljudem, da vendarle ni vse tako preprosto? Ena izmed možnih poti je, da poskušaš čim bolj slikovito prikazati razlike med slabimi in manj slabimi politiki. Slabe še malo bolj pogršaš, manj slabim pa nekoliko popraviš poteze. Naloga ni lahka, sploh ne v današnji politični mlakuži, kjer so tudi tisti manj slabi videti že precej umazano. Da bi volivce rešili pred vsegliharstvom, moramo zato pisci stisniti zobe in poskusiti iz teh brezperspektivnih političnih zgodb iztisniti vsaj nekaj upanja. Hej, tudi grenivka je sadež! Morda bo pa Cerar le prinesel stabilnost, saj ima v stranki same izobražene ljudi. Morda pa bo Židan prenovil stranko SD, ljudje mu vendarle zaupajo. Morda bo pa Mramor drugačen od dosedanjih finančnih ministrov, poglejte, kako spoštovan je v ekonomskih krogih. Ko vse drugo odpove, pa nam vedno ostane še tista grožnja: poglejte, Janša vodi v javnomnenjskih raziskavah! Če ne pojeste svoje grenivke, bomo dobili fašizem!

V tem pristopu pa je ena velika pomanjkljivost: grenivka je še vedno grenka. Življenje v Sloveniji je za mnogo ljudi postalo težje prav pod »manj slabimi« politiki. Novi upi pogosto takoj po volitvah zapravijo svojo kredibilnost, z njimi pa tudi komentatorji, ki smo jih hvalili. Saj je bilo že od začetka jasno, da bo Cerarjeva vlada katastrofalna, da bo SD še naprej krokodilje leglo in da bo Mramor pač Mramor. Ko kljub temu prepričujemo volivce, da naj podprejo manjše zlo, nižamo standarde tega, kaj smemo od volitev sploh pričakovati, in s tem seveda ubijamo zanimanje za politiko. Na naslednjih volitvah bo udeležba še manjša, kot je bila po vstajah. In opazovalci si bomo morali odgovoriti na težko vprašanje: kaj pa če za vsegliharstvo niso krivi ulični kričači, ki vse mečejo v isti koš, ampak kar politiki in mediji sami?

Levica apatije svojih volivcev nikoli ni reševala z resno samokritiko, ampak je zanimanje vzdrževala s svežimi obrazi in slogani. Ta bitka talentov nastopi pred vsakimi volitvami in mediji ji veselo sledimo. Kaj drugega pa lahko storimo? Če se proti vsegliharstvu borimo le tako, da delamo našo stran bolj všečno, nam po vsakem razočaranju pač ne preostane drugega, kot da jo krasimo z novimi všečnimi obrazi. Levi in liberalni volivci so tako morali od razpada LDS naprej obkrožiti že nešteto novih perspektivnih in zaupanja vrednih imen, ki so se nekaj mesecev kasneje izkazala za kretene. Rok trajanja novih strank in obrazov je postal že tako kratek, da vsemu skupaj komaj še sledimo. V zadnji številki Mladine se zdi, da smo komentatorji prišli že v postmoderno fazo tega procesa – na eni strani najdemo frustracije nad volivci, ki nočejo vztrajati pod vodstvom enega voditelja, na drugi pa že nagovor novemu obrazu, ki mora zdaj »prevzeti zgodovinsko odgovornost«. Za vsak primer smo Luki Mesecu napisali še celo PR-strategijo, da nam bo pred naslednjimi volitvami lažje razlagati volivcem, zakaj bo on pa zares drugačen.

Z vsegliharstvom se moramo očitno spopasti drugače. Za začetek lahko stavek »vsi so isti!« vzamemo resno. Kaj pa, če to ni samo iracionalno kričanje uličnih hujskačev, ampak trezen odziv navadnih ljudi na stanje v družbi. Odziv, ki izhaja iz njihovih konkretnih življenjskih izkušenj, ko so jim »manj slabi politiki« iz levoliberalnih vlad krčili zaposlitvene možnosti in nižali plače. Ne gre za to, da teh 50 % volilnih abstinentov ne bi znalo ločiti med Cerarjem in Janšo, ampak da vedo, da ne eden ne drug v parlamentu ne predstavlja njih. In v tem imajo popolnoma prav.

Če bi nas mediji že v štartu opremljali z no-bullshit analizami o dometu političnih estradnikov, bi nam morda prihranili nekaj let, ki smo jih namesto iskanju alternativ namenili gledanju praznega resničnostnega šova. Stranke novih obrazov so bile največkrat res le PR-projekti interesnih skupin – votle lupine karieristov, zbranih okoli voditelja, ki je ravno dovolj všečen, da lahko zmaga na volitvah, in hkrati prešibek, da bi lahko ogrozil ustaljeni red. To so bile organizacije elit, narejene v interesu elit. Del družbe je imel zagotovo koristi od njih, nikakor pa niso mogle prinesti stabilnosti tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Z vztrajanjem pri zagovarjanju »manj slabih elit« levica postaja vse manj relevantna za nove volivce. Medtem ko sta Bernie Sanders in Jeremy Corbyn z napadom na elite nagovorila milijone mladih, v Sloveniji o tem govori le Janša. Srečo imamo, da to počne na tako klavrn način.

Edina politična skupina, ki ji je pri nas v zadnjih letih uspelo iz vsegliharstva prebuditi kakšnega novega volivca, je to storila prav s svojim protisistemskim nerganjem. Združeni levici si noben politični komentator ni upal napovedati takšnega preboja. Ta čudež ji je uspel, ker so bili ob njihovih brezkompromisnih stališčih vsi ostali »resni politiki« res videti isti. Seveda se njena vloga s časom spreminja, a če hočemo, da ZL postane alternativa, ki bo lahko zares kaj spremenila, moramo že danes resno govoriti o njenih omejitvah. Ne delajmo si utvar, da se lahko koalicija miniaturnih levih strank s parom znanih obrazov resno spopade z domačimi in tujimi strukturami moči. S pravimi potezami se ZL lahko nekoč res znajde v vladi, da pa bo v njej lahko zastopala svoje volivce, bo potrebovala tako podporo kot tudi kritiko mnogo širšega gibanja. Morda pa je njena moč prav v tem, da spravlja v pogon tiste pasivne dele družbe, ki jih komentatorji in javnomnenjske raziskave ne zaznajo.