Grega Repovž

15. 4. 2016  |  Mladina 15  |  Uvodnik

Gledati stran

Sociolog in Dnevnikov kolumnist Tomaž Mastnak je eden najbolj neizprosnih kritikov Evropske unije v Sloveniji. Iz meseca v mesec kruto nastavlja ogledalo tako uniji in skupnosti kot njenim organom. Ponavlja, da je unija kot taka nedemokratična oblast in da ni mogoče biti kritik današnjega kapitalizma, ne da bi bil hkrati neizprosen nasprotnik unije.

EU, pravi v zadnji kolumni v sredinem Dnevniku, ni nedemokratična zaradi pokvarjenosti politikov, ampak po svoji strukturi: »V EU ljudstvo ni suveren. Suverene niso niti nacionalne države, v okviru katerih bi ljudstvo lahko vsaj načelno bilo suveren. Vladajo nam neizvoljeni centri moči, ki ne le de facto ne odgovarjajo ljudstvu, marveč zdaj že tudi arogantno povedo, da se požvižgajo nanj in na javno mnenje.« Morda je bil eden najtrših prikazov današnje EU opis delovanja evroskupine, kot ga je lani oktobra v svojem nastopu v Berlinu – brez enega kasnejšega ugovora – predstavil bivši grši finančni minister Janis Varufakis: »Kdo vodi evrsko območje. Kdo je njegov neformalni vodja? Kdo odloča? Naj vam povem: ne, ne vodi ga Angela Merkel, ne Wolfgang Schäuble, ne finančni ministri, ki sedijo za mizo evroskupine. Junija se je predsednik te skupine Jeroen Dijsselbloem odločil za nekaj, čemur sem ugovarjal. Zato sem sekretariat evrske skupine prosil za pravni nasvet. Rekel sem: predsednik Dijsselbloem se je ravno odločil, da bo naredil to in to. Ali v skladu s pravili to lahko naredi? Nenadoma je nastala panika, deset minut so uradniki govorili drug z drugim, telefonirali, govorili z drugimi uradniki, ki jih nisem videl. Deset minut! Nato me je neki birokrat nagovoril: Gospod minister, evrska skupina glede na zakone ne obstaja, ne sodi pod nobeno od evropskih pogodb.«

Seveda so kritike krute, pa še malo filmsko je vse skupaj, saj za Varufakisovim in Mastnakovim opisom stoji tudi njuna trditev, da je EU bolj organ multinacionalk in nekih tretjih interesov kot pa oblast evropskih državljanov. A to, da deluje ta trditev filmsko, da deluje kot fikcija, še ne pomeni, da ni res. Ta teden je prinesel novo grdo potrditev. Po razkritju panamskih dokumentov se je namreč komisija odzvala s svojim odločnim ukrepanjem. Poudarek je na odločnosti. Komisija tako predlaga, da bodo morale o svojem poslovanju v davčnih oazah poročati vse multinacionalke z letnim prometom nad 750 milijonov evrov, s sedežem ali podružnico v EU. Ta odločni in strogi ukrep pomeni, da kar 85 do 90 odstotkov multinacionalkam ne bo treba poročati o ničemer. Pri čemer to ni najhujši dokaz poniglavega vedenja komisije: med davčne oaze namreč komisija sploh ne šteje ne Luksemburga ne Švice. Oziroma kot pravi novinarka Urša Marn: če bi se šalili, se ne bi smejali. Pa se ne šalijo.

In Mastnak ima seveda prav, ko pravi, da kritika današnjega stanja brez nasprotovanja Evropski uniji ni mogoča – da, ta Evropska unija je postala tako sprevržena, tako zmaličena ideja, da se je preprosto težko zavzemati za kakršnekoli spremembe, ne da bi te temeljile na odpovedi tej in taki Evropski uniji. A kaj to sploh pomeni? Oziroma huje: je to danes dejansko sploh mogoče? Mastnak pravi: levica brez te zahteve ne more obstajati. Seveda vsakogar zmrazi ob tej misli, ali res ni mogoče biti za spremembo Evrope, za spremembo stran od današnjega kapitalizma, ne da bi to pomenilo tudi odpovedi takšni Evropski uniji. A Evropska unija je danes taka tvorba, da je ni mogoče kar odrezati iz telesa Evrope in vsake izmed njenih držav. Zato morda velja vseeno ostati pri zahtevi po njenem spreminjanju, pri tem pa biti radikalen. Eno so namreč spremembe na makro ravni, drugo pa so učinki teh sprememb na individualni ravni. Kljub vsemu se velja vedno znova spomniti Grčije, kjer bi popolna zaostritev z EU in izstop iz evroobmočja pomenila finančno uničenje za ogromno Grkov. Preprosto bi jih že konverzija kreditov poslala v osebni stečaj, veliko bi jih izgubilo vse svoje premoženje.

Ni mogoče biti romantičen pri velikih idejah – pa čeprav so popolnoma čiste. Kritiki Evropske unije ni mogoče očitati prav ničesar. Vse je res. Evropska unija je gnila tvorba. In vsi to dejansko vedo, a jo hkrati vsi toleriramo, ker nihče ne zna uvideti rešitve. Vsi raje gledajo stran in neizprosno kritiko razglasijo za radikalizem. Ampak Mastnakova diagnoza je pravilna.