Liga prvakov

Vlado Miheljak

15. 4. 2016  |  Mladina 15  |  Dva leva

»Eden tistih, ki je bil zanesljivo velika osebnost, je bil Hitler. Naredil je sicer veliko p……., a si je veliko upal. Po domače povedano: imel je jajca.«
— Janez Slivnik, nekdanji trener Tine Maze, o Hitlerjevi veličini (januar 2005)

»Res, to ni bil kongres, ampak v najboljšem primeru fuzbal tekma, v najslabšem pa umobolnica. Cirkus, dretje, zmerjanje, žaljenje, žvižgi in zasmeh je še najmanj, kar se je dogajalo, letelo je izrazito s pro-klikaške strani.«
— Poslanec IDS Miha Kordiš je sporočil, da ima tudi IDS, kot vsi klubi najvišjega tekmovalnega ranga, dobro organizirano skupino nestrpnih navijačev

Največji problem nestrpnosti, rasističnih, seksističnih in drugih nesprejemljivih izpadov v Sloveniji je načelo »komu mar«. Pa naj gre za politiko ali šport. Tudi najhujši izpadi se v najboljšem primeru vrtijo nekaj dni v medijih, potem pa gredo v pozabo, ne da bi se karkoli rešilo. Tako je bilo tudi ob eni največjih sramot samostojne Slovenije, ob zavrnitvi šestih begunskih otrok brez staršev, ki so jih nameravali nastaniti v dijaškem domu v Kranju. Zadeva je bila brez konsekvenc pometena pod preprogo. V dijaškem domu imajo še najprej prazna ležišča, Kranj je obranil rasno čistost. Odgovorna resorna ministrica se je izognila jasni opredelitvi in kakršnemukoli ukrepu. Otroke pa so nastanili v manj primerno okolje. No, čisto brez posledic le ni šlo. Namreč, edina žrtev je Marko Jenšterle, ki so se mu po dolgih letih sodelovanja zahvalili za pisanje kolumne v Gorenjskem glasu. Namreč Jenšterle je jasno in glasno izražal drugačen kranjski pogled na mestno in nacionalno sramoto. Kar pa verjetno ni bilo po godu uredništvu, ki očitno sledi imperativu lokalne klime in politike. Morda pa bodo v skladu z novim kurzom etnično in nravstveno čiste uredniške politike začeli pisati kolumne poslanec Grims in drugi kranjski prvokategorni politiki. Poznavalci lokalne medijske scene pravijo, da to ni le možno, ampak celo zelo verjetno. Nič več pa ne bo pisal Jenšterle, ki upravičeno velja za neformalnega kulturnega atašeja Slovenije in promotorja medkulturnega dialoga. Svoje izjemno poznavanje in povezanost z latinsko- in mezoameriško kulturo je izpričal tudi v nedavno objavljeni zbirkih intervjujev, ki jih je v zadnjih tridesetih letih opravil z resnično največjimi sodobniki latinskoameriške kulturne scene.

No, pometanje kranjske sramote pod preprogo ni osamljen primer. In »pojav« ni od včeraj. Ravno, ko je svet slavil 60. obletnico osvoboditve Auschwitza, je nekdanji trener Tine Maze Slivnik v nekem pogovoru za Delo o tem, kdo je največja svetovna osebnost vseh časov, izrazil fascinacijo nad Hitlerjem, ki da je sicer naredil veliko pizdarij, a si je upal; imel je jajca!? No, bolj kot idiotska izjava je bila že takrat šokantna pregovorna slovenska brezbrižnost. Časopisi so nekaj malega objavili, sam sem kot dežurni nevrotik bentil v svoji kolumni, smučarska zveza se je potuhnila, a Slivnik je preživel. Brez praske, brez posledic.

In, ker mora biti, prosto po Marxu, najprej vzgojen trener, se ne gre čuditi številnim izpadom mladih športnikov, ki v veliki meri prešpricajo normalne procese vzgoje in izobraževanja, zato jim trenerji in športni pedagogi nadomeščajo standardno starševsko in šolsko socializacijo. Svoj čas (2002) je odlični hrvaški smučar Kostelić izjavil, da je bil nacizem »zdrav sistem, saj je v njem posameznik lahko razvil vse svoje sposobnosti«. In kasneje po zmagi v Kranjski Gori, da je bil na drugo, zmagovito vožnjo pripravljen kot nemški vojaki pred napadom na Sovjetsko zvezo. Leta 2013 je hrvaški reprezentant Šimunić z navijači skandiral ustaško krilatico »za dom spremni«. A ker je Hrvaška zaradi bremena medvojnega ustaštva pod drobnogledom mednarodnih športnih institucij, ni šlo brez posledic.

Drugače je pri nas. Žepne Slovenije mednarodne sankcije praviloma ne dosežejo. In konec prejšnjega tedna sta imela nestrpne izpade tako legendarni mariborski direktor nogometnega kluba Zahović kot mladi ljubljanski trener Nikolić. Prvi si je privoščil žalitve etnične, verske in družinske identitete Agima Ibraimija ter Amirja Derviševića, drugi je ozmerjal temnopoltega Elekeja z »idiot črni«, ker je ta neracionalno proslavljal zadetek pred iztekom tekme in se ni nemudoma vrnil na svojo polovico igrišča, da morebiti še izkoristijo preostali čas. Medtem ko je Zahović, ki ima pestro zgodovino nestrpnih, ščuvaških in primitivnih izpadov, potreboval kar nekaj dni za »opravičilo«, je drugi to storil nemudoma. A sklicevanje enega in drugega na dejanje v afektu šteje bolj malo. Ne žališ klanjanja albanskega muslimana Ibraimija, ne občuješ verbalno z mamo Derviševića, ne zmerjaš črnega idiota … če to ni globoko v tebi. Afekt zgolj sprosti zavore. In reševanje »v družini«, torej v klubu, stran od javnosti, kot so sporočili, takšna početja samo utrjuje. Reševanje zagat za neprebojnimi stenami doma je metoda družine Fritzl.

In zato se ni čuditi, da navijaške skupine, ki jih zlasti Zahović brezprizivno brani, delajo nenehne ekscese. Da uničujejo drage in lepe športne objekte, je še najmanjši problem. Na zadnjem »el clasicu« v Stožicah so mariborske Viole razgrinjale protibegunske transparente, s skupnim sporočilom »Stop migrantom«. Ljubljanski Green Dragonsi pa so jim vračali s keltskimi križi. Zadeva je bila tako prepričljiva, da so se na spletni strani »JJ TV« retorično spraševali, ali »so res le še navijači v Sloveniji pravi domoljubi«.

A patologija v športu je zgolj odraz patoloških odnosov v družbi. In zlasti v politiki. In minimaliziranje ter pometanje pod preprogo ni samo stvar desnice. Tudi na levici se neradi pogovarjajo o ekscesih v lastni vrsti. To se je najbolje videlo v času t. i. ljudskih vstaj, ko so se tako v Mariboru kot v Ljubljani dogajale stvari, od katerih bi se bilo nujno distancirati. Pa so bile težave. In zadnje divjanje na kongresu IDS ni bilo »revolucionarno vrenje demokratičnega socializma«, ampak manira, ki udeležence postavlja ob bok Violam in Green Dragonsom. O tem bo še treba govoriti.