Nezaupanje

Janko Lorenci

15. 4. 2016  |  Mladina 15  |  Kolumna

Nezaupanje v politiko je povsod veliko. Tudi pri nas je postalo kronično in z občasnimi odstopanji se povečuje vse od osamosvojitve. To je načeloma slabo. Družba lahko kolikor toliko dobro deluje samo na podlagi vsaj minimalnega vzajemnega zaupanja med glavnimi akterji družbenega življenja. Če ljudstvo popolnoma odpiše politiko, je slabo, enako slabo pa je tudi, če politika popolnoma odpiše ljudstvo. Oboje navadno vodi v pretrese.

Če politika deluje slabo (javnih zadev ne vodi v korist večine), je nezaupanje vanjo seveda razumljivo. Razlogov zanj je veliko. Navedimo najprej nekaj takih, ki politiko deloma odvezujejo brezpogojne krivde za vse, kar je na svetu narobe.

Do politike smo zahtevni in praviloma veliko strožji kot do sebe, navadnih državljanov. Res pa smo zahtevni upravičeno: izvolili smo jo, ima moč in odgovornost, navsezadnje tudi različne privilegije. Hkrati nanjo radi valimo odgovornost za vse težave, vsakdanje in globlje, ki jih ustvarja naša civilizacija. Toda moč politike je omejena in sama je prešibka za globinske spremembe (zanje se bodo morale zganiti zelo različne sile, z ljudstvom vred). Drugič, po svojem bistvu je usmerjena kratkoročno (od volitev do volitev) in je zato praviloma branilka statusa quo. Tretjič, kapitalu je brez dovoljenja ljudstva oddala svoj načelni primat odločanja ali pa se z njim spečala (panamski dokumenti so še ena potrditev tega nečednega parjenja). Mednarodne korporacije in banke, ki uhajajo izpod nacionalnega nadzora, postajajo zamaskiran suveren.

A bodimo še malo hudičev advokat. Politika je pogosto tudi dežurni krivec in smetnjak za odlaganje naših frustracij, individualnih in kolektivnih. Poleg tega je njena narava taka, da sveže politike praviloma kvari (vodi jih v kompromisarstvo, nenačelnost, jih korumpira; manjšina med politiki, ki ohrani hrbtenico, velja pri kolegih, pogosto pa tudi v medijih za pravičniško, motečo, čudno). Politika je tudi nenehno na očeh javnosti, neprimerno bolj kot njen skrivni ljubimec kapital.

Skratka, težko je dobro voditi že gostilno ali podjetje, kaj šele družbo. Ne glede na vse to je nezaupanje v politiko globoko upravičeno. Dovolj je pogledati stanje sveta. Pri vseh neštevilnih anomalijah in grožnjah, ki mučijo družbo in okolje, je vedno zraven politika, in to kot glavni varuh sistema (kapitalizma), ki po svoji notranji logiki gnije in ljudem jemlje občutek varnosti in pravičnosti. Tako narašča družbeni pesimizem – bolje realizem ali treznjenje – z njim pa nezaupanje v sistem.

Nezadovoljstvo sega čez politične, ideološke, socialne, zemljepisne meje in delitve. To potrjuje, da nezaupanje v politiko ni kaprica enega godrnjavega ljudstva, na primer slovenskega, ampak plod dolgotrajnega izkustva mnogih ljudstev, ki ga navsezadnje podpirajo tudi ugotovitve različnih znanosti o zavoženosti sistema. Razprostranjeno nezadovoljstvo torej pomeni samo eno: politika slabo opravlja svojo osnovno vlogo skrbnika interesov večine.

Iz začaranega kroga nezaupanja se je težko izviti in tu vedno manj pomagajo tudi volitve. Zabredli smo v nestabilno obdobje predvidljivo zakoličene politike in prav zato nestabilnih volivcev. Dokler volilna udeležba še sega čez polovico, lahko za silo trdimo, da zaupanje v politiko in sistem še ni popolnoma izgubljeno. A tudi tu so tendence slabe. Težava je v tem, da na volitvah ni prave izbire – ves glavni tok politike brani status quo, ki nas neusmiljeno rine v močvirje. Z volitvami ne moreš spremeniti nič bistvenega, položaj pa to zahteva. Od tod umikanje volivcev v pasivnost, hrepenenje po Odrešiteljih in govorjenje, da so vsi enaki.

Toda vsi niso nikoli popolnoma enaki. Ljudstvo bi bilo neumno – bolje, izgubilo bi vsako upanje in to bi bilo nevarno stanje –, če ne bi delalo razlike med manj in bolj slabimi in če bi opustilo eksperimentiranje z novimi obrazi na levi in desni. Saj nenehno govorimo, da se družbeni cinizem in volilna abstinenca ne splačata. Z visoko abstinenco se prostor za spremembe izjemno zoži, kot edina alternativa za nevzdržni status quo pa se vedno bolj vsiljujejo vstaja, revolucija, množični upor. In če jih ljudje nočejo? Vsaj za zdaj jih očitno ne, čeprav bi bilo najbrž dobro, da bi jih. In če jih nočejo, preostaneta bodisi fatalizem ali metoda majhnih korakov, postopnih sprememb. Nestrpnim v tolažbo: ta metoda ne izključuje velikega družbenega poka v prihodnosti, če v doglednem času ne bo prinesla ničesar.

No, položaj se pod pritiskom kriz, ki postajajo stalnica, ker je v krizi sistem, postopoma vendarle spreminja. Počasi se spreminja tudi duh časa. Statusquojevska sredina še obvladuje sceno, a hira, krepijo pa se nova levica (socialisti itd.) in populisti ter skrajna desnica.

Tudi v Sloveniji je približno tako. Povezalo se je dovolj dejavnikov za premik: dolgotrajna kriza, splošno nezadovoljstvo, ki slabo politiko vedno bolj enači s slabim sistemom (kapitalizmom), Janša kot trajna ekstremistična grožnja, izpetost ponujanja staro-novih obrazov na etablirani levici, vznik politične alternative iz drugega (socialističnega) vica. Mimogrede, za IDS je veliko bolje, da se pri priči razcepi, kot da še naprej bije podtalne vojne in pušča svoje volivce v negotovosti, pri čem so.

Izbira se torej vrača na volilni meni. Razlike med strankami se jasnijo, pot majhnih korakov je odprta, politika se bo morala hočeš nočeš spet bolj boriti za zaupanje. Ljudstvo ne more več godrnjati, da so vsi enaki. Razumen volivec bo razmislil, ali lahko kaj izgubi, če ne voli tistih, ki jim že tako dolgo tako malo zaupa.