Čar liberalizacije

dr. Bogomir Kovač

15. 4. 2016  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Nova vladna uredba o delni in začasni liberalizaciji cen naftnih derivatov je spodbudila razprave in precej nasprotujoče si analize. Toda v križanju političnih, ekonomskih, tudi pravnih in kajpada poslovnih argumentov je prevladala blasfemičnost. Naftni biznis, na globalni ravni in doma, krojijo političnoekonomski interesi držav in moč podjetij, slovite tržne zakonitosti in svobodna podjetniška spodbuda tukaj nikoli niso veljale. Liberalizacija cen naftnih derivatov je zato bolj dokazovanje tržne ideologije prostega trga in podjetništva, deregulacije države, v ospredju so zasebni profitni interesi in ne javni fiskalni interesi. Regulacijo cen na tem oligopolnem trgu potrebujemo, da bodo deležniki razumeli omejitve trga in cen, ekonomiko države in zapovedi trajnostnega razvoja.

Toda pojdimo po vrsti. Nafta je osrednji globalni energent, zato je naftni biznis v ozadju večine kriz in vojn, pomeni kri in solze političnoekonomske zgodovine 20. stoletja. Nafta, mednarodne finance in vojaška hegemonija postanejo najusodnejša aliansa sodobnega sveta. Prevlada Pax Americana po drugi svetovni vojni temelji na nadzoru nad naftnimi viri in tržnimi cenami, tudi OPEC in naftno krizo v sedemdesetih v ozadju regulirajo interesi Wall Streeta in londonskega Cityja. Naftna kriza je sprožila neoliberalno preurejanje sveta z ZDA na čelu, ki je zadnja desetletja destabiliziral države okoli največjih naftnih najdišč. Nafta je postala preprosto preveč pomembno blago, kot je pripomnil Kissinger, da bi ga prepuščali trgu in politično nestabilnim akterjem. Govoriti o naftnem biznisu kot tržni dejavnosti, povezano z deregulacijo države, od globalnih naftnih družb do lokalnih trgovcev, je preprosto političnoekonomska zabloda, sprta z ekonomsko zgodovino.

Podobno velja tudi za razumevanje cen, s katerimi radi opletajo na vseh ravneh. Cene naftnih derivatov so bile vedno regulirane, od kartelnih sporazumov naftnih družb (OPEC) do ekonomskih politik in nadzornih institucij držav. Države so vplivale na strukturo in dinamiko naftnih cen, manj tržna dogajanja, vedno so prevladovali nepredvidljivi in nepričakovani »šoki«, spremembe cen so še danes presenetljive in težko napovedljive. Podobno velja tudi za transmisijske mehanizme (cenovne, finančne, ekološke …) in učinke (prodaja, rast, zaposlenost, inflacija …). Še najmanj je mogoče te spremembe opredeljevati s preprostimi modeli in korelacijami glede heterogenosti cen in pričakovanj ekonomskih deležnikov, ki vključujejo ocene naftnih zalog, ekološke standarde, tehnološke spremembe, neenakosti, preference potrošnikov ... Skratka, napovedovanje cen in učinkov, poslovnih ali fiskalnih, tako za globalni naftni biznis kot lokalne trgovce z derivati, je zato teoretsko in empirično skrajno problematično.

Iz tega zornega kota je razprava o deregulaciji in liberalizaciji cen naftnih derivatov precej vprašljiva. Slovenija je v zadnjih desetletjih ohranila na tem področju staro postsocialistično regulacijo tržnega področja, dva prevladujoča ponudnika, model reguliranih cen, ki se prilagaja svetovnim cenam in hkrati predpisuje strukturo cen in bruto maržo prodajalcev. Rezultat takšnega pristopa je znan. Model enotnih cen je med ponudniki zmanjšal zanimanje za vstop na razmeroma majhen in zaprt trg, namesto cenovne konkurence je prevladala necenovna, poenotila se je standardizacija BS in razširila se je ponudba na BS s trgovskim blagom in storitvami. Tako smo dobili tipično oligopolno tržno strukturo, dovolj široko in številčno mrežo BS, predvsem pa eno najbolj standardiziranih in kakovostnih ponudb BS v EU. Sistem reguliranih cen državi prinaša obvladljiv fiskalni del, trgovske družbe imajo dobre poslovne rezultate kljub podpovprečnim maržam, potrošniki imajo enotne cene in standardizirano ponudbo. Slabost tega sistema je kvečjemu premajhna fleksibilnost države glede politike cen, ponudniki bi seveda s sprostitvijo marž lažje dosegali večje profite, potrošniki pa bi lahko izbirali med različnimi cenami BS. Toda katere prednosti so pomembnejše?

Razprava je postregla z dvema ekonomskima analizama, skupnimi podatki in sila različnimi sklepi. Na eni strani je vladna analiza poudarila, da bo liberalizacija povzročila visok dvig marž, tudi cen, pa padec prodaje in nižje fiskalne prilive za 40–60 mio EUR. Izračun temelji na predpostavki izjemne elastičnosti povpraševanja, ki seveda ne obstaja, sicer bi morala že delovati v okviru sedanjega znižanja cen. Domači nakupi so precej neelastični, tuji odvisni od konkurenčne politike cen, države ali trgovcev. Na drugi strani analiza zbornice predpostavlja, da se cene ne bodo bistveno spremenile, zgolj diferencirale, marže se bodo sicer povečale, tudi izbira, konkurenca in prodaja, podjetja in torej potrošniki dobivajo, država delno izgublja, morda 20 mio EUR, lahko pa celo pridobi. Toda če cene tokrat ostajajo v konkurenčnih okvirih, marže pa se povečujejo, kar je temeljni motiv trgovcev in akcije zbornice, kdo torej plača kosilo? Država z nižjimi fiskalnimi prispevki, torej gre za prerazdelitev v korist podjetij, ki že danes dobro poslujejo, na račun trajnostnega razvoja. In to je ves čar nove ekonomike liberalizacije cen.

Skrivnost tega tržnega razodetja je najbolje pojasnil pravnik. Vlada nesorazmerno omejuje tržno pobudo. Če vztraja pri regulaciji, dejansko negira vse, bistvo državne samostojnosti in tržnega kapitalizma. Toda mar ni tržni položaj dveh podjetij (Petrol, OMV) že sedaj tržno nesorazmeren, zakaj bi bila oligopolna regulacija cen legitimnejša od državne? Liberalizacijo cen očitno potrebujemo za končno zmago tržnega kapitalizma kot ideologije osamosvojitve. Toda z enako mero velja tudi nasprotno. Regulacijo cen naftnih derivatov kot socialistični otok potrebujemo, da bi bolje razumeli visoke valove in globine kapitalističnih morij.