Kateri od štirih?

Janko Lorenci

22. 4. 2016  |  Mladina 16  |  Kolumna

Na napomembnejšem, premierskem položaju v državi bi zelo potrebovali zunajserijskega politika. Kakor stvari stojijo, lahko to krmilo v prihodnjem mandatu prevzamejo samo štirje politiki, Cerar, Židan, Janša, Mesec. Katerega od njih bi najbolj potrebovali?

Cerar je politik brez jasnih osnovnih stališč, to nujno vodi v oportunizem in korakanje v več smeri hkrati, se pravi v capljanje na mestu. Njegova politika je v bistvu politika uravnoteževanja, nekako po zgledu nacionalne TV. Politiki takega tipa ohranjajo status quo, ta pa je slab. Cerar je demokrat, a njegova servilnost do EU in ujetost v neoliberalno dogmatiko slabita razvoj in državno suverenost, med drugim z razprodajo državnega premoženja, pretiranim zategovanjem pasu, slabo kadrovsko politiko. Rešuje ga gospodarska rast, dokaj neodvisna od početja vlade.

Židan je okreten, verbalno spreten, simpatičen – in slalomist. Je značilen predstavnik evropske in slovenske socialdemokracije, ki s sodelovanjem na oblasti postopno razgradnjo socialnosti deloma sicer brusi, v osnovi pa omogoča, da jo sredina in desnica peljeta naprej.

Janša je antidemokrat. Z begunsko krizo je odvrgel vse maske in zdaj dobesedno besni, pač zato, ker so se deloma umirile stvari, ki so mu zbudile upanje, da se bo znova vrnil na oblast – begunska in ekonomska kriza, kriza EU, vzpon skrajne desnice po Evropi, Trumpov pohod v Ameriki. Z noro ostrino, ki osuplja celo njegove oboževalce, se brani pred političnim zatonom, sodnimi pregoni, morebitnimi spremembami v SDS itd. Pred nami je neponarejeni JJ – do konca grob, primitiven, uživajoč v tem, da je odvrgel vse zavore. Premier lahko postane le, če se bo zgrnila vrsta izrednih, za državo slabih okoliščin.

Mesec je v tej četverici najobetavnejši, a še vedno ne do konca preverjen politik. Zdi se edini, ki bi lahko zamajal status quo v državi. Njegovo premierstvo bi bilo presenečenje, izključeno pa ni. Še pred volitvami ga čaka odločilna preizkušnja: spopad v lastni stranki. Zanj je tvegan, a po svoje koristen, saj ga v očeh javnosti profilira kot socialističnega demokrata in realista. Vendar stanja v IDS ne bo smel lakirati, kot ga je nedavno na nacionalni TV.

Kdo so pravzaprav zunajserijski voditelji? Najsplošnejši odgovor: tisti, ki dolgoročno rešujejo probleme v korist večine. Pri tem različni časi zahtevajo različne voditelje. Druga svetovna vojna je zapisala v zgodovino Churchilla, velika depresija Hitlerjevega antipoda Roosevelta, naše osamosvajanje zmagovito kombinacijo Pučnik-Kučan-ZSMS. Kakšen pa bi moral biti izstopajoč voditelj v teh časih? Spet najbolj na splošno: oster nasprotnik neoliberalizma, zagovornik demokracije, zavzet za okolje, evroskeptik.

Našteto pomeni, da bi moral delovati proti glavnemu toku tega časa. Tak splošen odnos do družbe pa ni dovolj. Koristen voditelj nujno potrebuje še specifične odlike: dobronamernost (služenje državi in večini), zagrizenost, organizatorsko sposobnost, posluh za dobre sodelavce, bistrost, in če ju bog da, karizmo in srečo. Na splošno je menda tako, da štrlečega voditelja naredijo razmere, on pa lahko te razmere zapelje v različne smeri, dobre ali slabe. Tudi zato se zgodovina ne ponavlja rada.

Kaj dela ta trenutek za katerega od naših premierskih kandidatov? Surov, negotov čas gre na roko trdorokcu Janši, ki to surovost pridno soustvarja. Za Cerarja dela to, da ponuja neko osnovno zmernost in predvidljivost. Skupaj z Židanom govorita, da prinašata stabilnost, a to je stabilnost, ki dolgoročneje prinaša nestabilnost. Plaho gradita tudi na antijanšizmu. Za Meseca, edinega še neomadeževanega z oblastjo, dela globoko nezadovoljstvo z etablirano politiko in vedno bolj tudi s kapitalizmom in demokracijo po slovensko. Razmere, ki dvigajo Janšo, paradoksno dvigajo tudi njega. Toda prvi jaha na frustracijah, strahu, sovraštvu, Mesec pa edini napoveduje temeljit zasuk k bolj solidarni (socialistični) družbi, vendar ne z revolucijo, ampak evolucijo. To ustreza velikemu delu volivstva, ki je nezadovoljno, jezno, zmedeno in si želi sprememb, a ne revolucionarnih. Hkrati sta z Janšo diametralno različni osebnosti – temna in svetla.

V Ameriki se je iz globin starih političnih kadrov na hitro dvignil socialist Sanders, v Angliji pa Corbyn. Pri nas se zdi nemogoče, da bi nam zunajserijskega politika podarila etablirana politika, očitno bolj zablokirana od angloameriške. Potrjuje se torej pravilo z zelo redkimi izjemami: utrujene politične elite ne morejo proizvesti prelomnega pozitivnega voditelja. Namesto da bi se skušale notranje preobraziti in si poiskati nove vodje, slikajo bolj ali manj permanentno krizo kot stanje normalnosti. Ljudstvo čuti to seveda drugače.

Prav zaradi zablokiranosti stare elite je tako pomembno, da se je pojavila resna politična alternativa. Samo ona lahko ponudi drugačno držo, drugačen program in drugačnega voditelja. Zato ni čudno, da med našimi štirimi premierskimi kandidati kaže voljo do globljih sprememb zgolj Mesec. Ali je iz pravega testa, pa lahko pokaže le njegovo premierstvo, za silo pa že ministrski položaj. In še prej, kot rečeno, razplet v IDS in ZL.

Če bo kateri od demokratične trojice kandidatov hotel postati premier, bo nujno potreboval sodelovanje z drugima dvema. Zato jim do volitev priporočamo zmerno medsebojno mikastenje. Idealnih voditeljev pa seveda ni, so zgolj približki. Pri tem se je dobro zavedati, da družba oblikuje voditelja vsaj toliko kot voditelj njo. Zaradi tega je nekatere politike dobro spraviti na vrh, za druge pa je bolje obrniti nebo in zemljo, da ne pridejo gor.