Neoliberalizem za vedno

N'toko

22. 4. 2016  |  Mladina 16  |  Žive meje

Tale bitka proti neoliberalizmu res ne bi smela biti tako zahtevna. Zakaj se sploh še moramo prerekati? Ni Picketty v svetovnem bestselerju dokazal, da bo brez večje progresivne obdavčitve prepad med revnimi in bogatimi še naraščal? A slučajno kdo ni opazil, koliko denarja bogataši skrivajo v davčnih oazah? Je treba znova in znova obuditi spomine na finančno krizo, ko so banke reševale izgube z davkoplačevalskim denarjem? Argumenti so jasno na strani levice, ne pa prostega trga. Tisoče komentatorjev, ekonomistov, filozofov, aktivistov in celo papež nam vsak dan govori, da je neoliberalizem zlo. Je še potrebna kakšna debata?

Toda vsakič, ko že pomislimo, da smo iz src ljudstva izgnali tega hudiča, Finance objavijo nov intervju z uspešnim poslovnežem in levičarji nemočno opazujemo, kako se ob velikem odobravanju publike neoliberalne dogme kot gozdni požar širijo po socialnih omrežjih. Mitološki »Slovenec, ki je uspel v tujini« mora le odpreti usta, pa so vsi pickettyji, frančiški in panamski dokumenti v sekundi pozabljeni. Prejšnji teden je to vlogo prevzel režiser Mitja Okorn in v nekaj stavkih zavezal usta celotnemu levemu komentariatu. Navdušeno občinstvo mu je uspelo prepričati, da so davčne oaze v resnici edina rešitev za Slovenijo, da je Amerika super, ker lenuhi v njej ne morejo preživeti, in da bi Peter Prevc zagotovo skakal slabše, če bi državo vodil Luka Mesec. Očitno imamo na levici problem z argumentacijo, če lahko vsak režiser romantičnih komedij pomete z našimi akademiki.

Seveda nas najprej prime refleks, da Okorna razglasimo za nepomembnega egomanijaka, ki ne vidi dlje od svoje denarnice. To je najbrž res, ne pomaga pa nam razumeti, zakaj njegove besede toliko ljudem zvenijo prepričljivo. Zakaj je neoliberalizem še vedno tako lahko prodajati? Njegova privlačnost je očitno predvsem v neizprosni kritiki države. Priznajte si, ob kakšnem Okornovem stavku ste tudi sami morali malo pokimati in priznati, da je v njem nekaj resnice. Tisto o slovenskem filmskem establišmentu, o nesposobni birokraciji, bahaških lokalnih šerifih ... kdo od nas še ni doživel česa takega na svojem področju? Kot vsaka dobra marketinška strategija se neoliberalizem osredotoči na naše neprijetne izkušnje z državo in hkrati ponudi instantno rešitev: prosti trg! Politiki in birokrati so nadležni mrčes, trg pa je pesticid. Davki in regulacije so vodni kamen, trg pa odmaševalec odtokov.

Levičarji smo seveda storili edino logično stvar in se postavili v bran državi. Neoliberalnemu marketingu se upiramo z militantnimi gesli in kličemo ljudstvo na barikade. »Če se zdaj ne boste postavili na stran javnega šolstva, zdravstva, kulture, državnih podjetij in bank, bodo neoliberalci vse razprodali!« Pri tem pa vedno znova ugotavljamo, kako težko je ljudi navdušiti nad javnimi institucijami. Vse večkrat nam ljudstvo namreč obrne hrbet in reče »Pa kaj? Naj čim hitreje prodajo.«

Takšne reakcije verjetno niso padle z neba. Večina nas ima izkušnjo, da se vsakič, ko začnemo nekaj delati, pred vrati pojavi nadležna državna inšpekcija, ki nam s kupom regulacij in davkov naredi delo trikrat zahtevnejše. Tisoče mladih samostojnih podjetnikov, ki komaj preživijo mesec, državi plačuje prispevke, od katerih nimajo skoraj nič. Celo tisti, ki dobivajo nekaj socialnih ugodnosti, morajo do njih skozi ponižujoči birokratski pekel. Kaj nas briga za ameriške bančnike, s katerimi nas strašijo, če se moramo za preživetje najprej spopadati z birokrati lastne države? Morda lahko razumemo razredni boj kje drugje, a pri nas se novi generaciji delavcev kot glavni sovražnik ne kažejo zlobni kapitalisti, ampak predvsem zlobna država, ki naj bi onemogočala, da bi se trg sploh razvil. Mnogi se seveda strinjajo z levimi ideali socialne države, a v praktičnem življenju se prekarizirani delavci pogosto bolj poistovetijo z zahtevami desnice: »Zmanjšajte davke in naredite ugodnejše poslovno okolje!«

Zato levičarji izgubimo bitko takoj, ko začnemo govoriti, da so državne institucije alternativa neoliberalizmu. Kako lahko trdimo kaj takega, ko pa prav v njih lahko najdemo najhujše neoliberalne ukrepe? Kaj so neplačana pripravništva v šolstvu in zdravstvu, če ne neoliberalizem? Ali niso tisti ponižujoči tečaji zaposljivosti, ki vas čakajo na zavodu za zaposlovanje, kot nekaj, kar bi prišlo iz domišljije Ayn Rand? Absurdno je trditi, da bo »več države« samo po sebi pomenilo tudi manj izkoriščanja.

Ne le, da je z brezpogojnim zagovarjanjem takšnih institucij težko pridobiti simpatije ljudi, ampak s tem tudi pristanemo na okornovsko logiko, ki nas postavlja pred izbiro: »Kaj bi imeli raje, trg ali državo, podjetnike ali politike, Prevca ali Mesca?« Takšna izbira je popolnoma lažna in pomaga desnici. Prosti trg seveda ne odpravlja države, ampak skozi njo ustvarja monetarni in pravni okvir za svoje delovanje. Kaj drugega pa so mednarodni trgovski sporazumi kot birokratska orodja korporacij, ki uporabljajo državne organe, da si zagotovijo dobičke? Ko direktor iz zasebnega sektorja pravi, naj se država umakne ali postane bolj »poslu prijazna«, samo zahteva, da naj spremeni zakone tako, da bodo bolj naklonjeni njemu. T. i. prosti trg ni nekaj, kar nastane samo od sebe, ko se država umakne, ampak je državni projekt, v katerega po vsaki krizi zmečemo milijarde evrov davkoplačevalskega denarja. Ko neoliberalci jamrajo, da »nesposobni slovenski politiki pobirajo moj trdo prigarani denar in ga potem zafučkajo«, pozabijo omeniti, da ga zafučkajo predvsem za reševanje komercialnih kreditov, ne pa javnih storitev.

Žalostno je, da se morajo delavci za kritiko države obrniti k bogatim poslovnežem, ki sicer ob vsaki priložnosti ugrabijo državni aparat, da jim porežejo pravice. Njihova poenostavljena delitev na javno in zasebno je zameglila pogled na resnično delitev v družbi: delitev na tiste, ki imajo moč odločanja, in tiste, ki je nimajo. Področje levice zato ne more biti nekakšen abstrakten boj države proti trgu, ampak zelo konkreten boj za pravice navadnih ljudi do odločanja o svoji prihodnosti. To ni boj za »več države«, ampak za več demokracije. Če nočemo, da bo neoliberalizem še naprej deloval kot najboljša rešitev, moramo bitko z njim začeti tudi v javnem sektorju.