13. 5. 2016 | Mladina 19 | Uvodnik
Begunce streljajo, pa zdaj?
Okrožno sodišče v Haagu je 16. julija 2014 odločilo, da je Nizozemska kot država soodgovorna za poboj 300 Bošnjakov ob genocidu v Srebrenici julija 1995, ker jih nizozemski vojaki niso zaščitili. Po odločitvi sodišča je tako morala nizozemska država sprejeti odgovornost za to, kar se je zgodilo julija 1995, ko sta bili Srebrenica in Žepa uradno varovani območji Združenih narodov, a na koncu postali smrtonosna past, pri čemer so sile Republike Srbske v genocidu pobile skupaj osem tisoč Bošnjakov. Nizozemsko državno sodišče – haaško sodišče za vojne zločine je primer zavrnilo – je zato leta 2014 lastni državi naložilo, da se mora z družinami omenjenih 300 žrtev dogovoriti za odškodnino. Nizozemski vojaki so bili kot del modrih čelad vključeni v mirovne misije Združenih narodov med vojno v Bosni in Hercegovini. A odškodnine so bile le zadnje dejanje, pred tem pa je prav ta odločitev povzročila padec nizozemske vlade, v temelju zamajala politična razmerja med političnimi strankami na Nizozemskem, predvsem pa povzročila dolgotrajna etična prevpraševanja v državi – namreč koliko je za to odgovorna družba s svojim gledanjem stran in zadovoljitvijo z odgovorom, da zločinov niso storili Nizozemci. Dolgo časa je bila Srebrenica kot vprašanje odgovornosti pač odrinjena – nato pa je na Nizozemsko legla odgovornost za ta poboj, najhujši na območju Evrope po drugi svetovni vojni.
Ko je Evropska unija z denarno injekcijo in diplomatskimi darili Turčiji preselila begunsko krizo v to državo, torej stran od oči ter domačih cest in mest, so bila nemudoma dana tehtna opozorila, da Turčija ne more biti porok varnosti za begunce, ki prihajajo z različnih vojnih območij, zlasti iz Sirije in Afganistana. Turčija do beguncev ne izkazuje nobene človečnosti. Še več: Evropa ves čas ve, da je Turčija, že ko gre za odnos do lastnih Kurdov, država brutalnosti, pobojev in državnih umorov. Ostati kot begunec v Turčiji je pač slabo – in to vedo vsi evropski voditelji in seveda tudi prebivalci evropskih držav. Mar kdorkoli misli, da bodo Turki z begunci danes kaj drugače ravnali, kot so doslej? Zakaj bi? O tem se niso bili niti pripravljeni pogovarjati. Vse, kar so ponudili Evropi, je, da z begunci sama ne bo imela več (toliko) težav. O tem kako bodo z njimi dejansko ravnali, niso bili pripravljeni razpravljati. Evropa je ves čas vedela, s kom se pogovarja, komu izroča begunce – ker prav za to gre, mar ne – in kaj jih čaka v Turčiji.
Ko je ta teden organizacija za varstvo človekovih pravic (HRW) objavila, da so pripadniki turške obmejne straže ubijali in pretepali sirske begunce, ki so skušali prečkati mejo, se je seveda Evropa ogorčeno odzvala. A zakaj vendar? To ubijanje, to pretepanje je namreč evropska odločitev – to je naša odločitev, to je odločitev tudi slovenske vlade. Ne sprašujmo se, ali so voditelji evropskih držav to vedeli, ampak ali smo to vedeli na primer državljani Slovenije. Vsi smo ves čas vedeli, kaj pomeni ustaviti begunski tok in begunce izročiti turški državni ureditvi in represiji. HRW je ta teden predstavil le tiste primere, za katere ima nedvomne dokaze. A Turčija ni pregledna država. Že ves čas vemo, da je tudi sama Turčija za begunce problematičen del poti – no, danes zgolj še problematičen cilj. Kdor hoče naprej, je pač lahko ustreljen.
Danes se morda sliši nerealno, pretirano, a to bo težka senca na Evropi – zaznamovala nas bo desetletja. Ko so se leta 1995, takoj po srebreniški tragediji, oglašali prvi nizozemski intelektualci in zahtevali, naj Nizozemska prevzame odgovornost za poboj, se je ta odgovornost javnosti – pa ne le nizozemski, tudi naši – zdela nekaj abstraktnega in neresničnega. Pretiravanje, pač dramatiziranje levičarskih pravičnikov? Dokler niso prišle mame in žene pomorjenih. In slike mrtvih. Nenadoma so dobili obraze. Devetnajst let je trajalo do obsodbe nizozemske države, devetnajst let je bila nizozemska družba soočana s tem vprašanjem – ni bilo ne konca ne kraja tej kalvariji.
Smo pripravljeni? Na »naše mrtve« in na našo odgovornost? Poslali smo jih tja, pustili smo jih tam. Vedeli smo, kaj jih čaka v Turčiji. Vedeli smo, kaj je Turčija.
Na stavbi Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti danes visi opomnik norosti – čez vso fasado raztegnjena ograja z rezili. Ograja, ki smo jo dejansko le prestavili v Turčijo. In begunce danes tam streljajo. Dogaja se točno tisto, česar smo se najbolj bali. Le da se ne dogaja na naših mejah. Vedeli smo, kaj se bo zgodilo. Turkom smo plačali za to, da to opravijo tam, v našem imenu.
Slike bodo prišle. Prinesle jih bodo matere.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.