Da bi vnuki spet živeli v miru

dr. Bogomir Kovač

20. 5. 2016  |  Mladina 20  |  Ekonomija

Grčija in njena dolžniška odisejada se po letu dni vračata na evropsko prizorišče. Političnoekonomska in socialna kriza je pri Grkih še globlja, evropske rešitve enako protislovne in nemogoče. Novost je dodatna izolacija Grčije z begunsko krizo, pa poglabljanje spora med »trojko« glede rešitev, pa tudi hipokrizija ECB pri odkupih dolgov in vedno večja hegemonija Nemčije. Grčija je točka preloma, za evro, EU in iluzije večnega miru in blaginje v Evropi. Za zdaj vsi čakajo. Grčija na izbris dolgov, EU na posledice morebitnega brexita, Nemci na volitve 2017. Zato se do 2018 ne bo nič zgodilo, Grčiji bodo puščali kri, drugi čakamo na usodo evra in EU.

Reševanje Grčije poteka že šesto leto in vsako leto se scenarij ciklično ponavlja. Maja se začenjajo dramatična pogajanja z evropsko komisijo, junija in julija so na vrsti pomembna odplačila kreditojemalkam, potem jeseni sledi običajno zaostritev politične krize in spomladi spet nova pogajanja. In temeljni postulati grške krize so tudi že dolgo jasni. Grški kolaps je bil prav tako ekonomsko pričakovan, kot je danes politično načrtovan.

Grški vstop v EMU in prevzem evra januarja 2001 sta dokaz elementarnih političnoekonomskih zmot. Grčija je bila povsem nepripravljena za vstop in kasnejše prilagajanje skupni valuti, EMU povsem nemočna pri asimetričnih šokih, nadzoru bank in kasnejšem menedžiranju protikriznih ukrepov. Grčija je bila pri prevzemu evra absolutno preveč zadolžena, njena inflacija je bila polovico višja od povprečja evrskega območja. Pridobila je z vidika monetarne stabilnosti in cenenega zadolževanja, izgubila z vidika konkurenčnosti in ekonomskih neravnotežij (fenomen dvojnega deficita). Grški paradoks je bil, da je Grčija prav zaradi teh razmer do leta 2009 rasla hitreje od povprečja evroobmočja.

Grčija in evro si delita usodo. Oba sta vstopila v EU kot izrazito politični projekt, njuni nosilci so enako nepripravljeni in nesposobni menedžirati krizo po letu 2008. Kombinacija centralizirane monetarne politike in decentralizacija fiskalne je bila za Grčijo usodna. Konkurenčnosti ni bilo mogoče izravnavati s tečajno politiko, temveč s produktivnostjo, plačami, institucionalno stabilnostjo, razvojnimi politikami. Brez vsakršne fiskalne discipline od znotraj in brez evrskih kreditnih zavor od zunaj je Grčija leta 2010 postala nesolventna. Od tod dalje je postala učna ura za EU in njene reševalne mehanizme ter protikrizne politike.

Reševanje Grčije je bilo od vsega začetka polom. Najprej je »trojka« (EK, ECB, MDS) krepko zamudila z ukrepi, potem je predpisala sila protislovno anticiklično politiko varčevanja, hkrati pa je skoraj vseh 220 milijard evrov pomoči v prvih dveh svežnjih namenila poplačilu upnikov. Dejanski sanaciji grškega proračuna in davkoplačevalcem so namenili zgolj dobrih 10 milijard evrov. Ključni so poplačilo kreditov, obresti in sanacija bank, EU je s tem reševala lastne nasedle banke in ne grškega gospodarstva.

Vsaka tranša pomoči je imela enake usodne pogoje, fiskalno konsolidacijo in strukturne reforme, oboje je dejansko zniževalo potrošnjo, gospodarsko rast in konkurenčnost. Tudi zadnji kreditni sveženj in program pomoči zahtevata nesmisle. Grčija bi morala vsakič doseči primarni presežek proračuna na ravni od 3 do 3,5 odstotka BDP-ja, kar je na kratek rok težko, na dolgi pa nemogoče. Če tega ne stori, dobi dodatne javnofinančne zaveze in nove reze. MDS in Nemčija sta vsaj glede tega na drugih bregovih. MDS bi se zadovoljil z 1,5 odstotka primanjkljaja, priporoča delen odpis dolgov, nižje obrestne mere in povečano ročnost odplačil. Nemčija je seveda proti.

Toda paradoks je drugje. Dejansko odpisi dolgov v EU že potekajo, le da brez Grčije. To je seveda nova perfidna zgodba EU in ECB. Hvalevreden odkup državnih obveznic evroskupine je v okviru politike kvantitativnega popuščanja (QE) skoraj na pol poti. Od 1500 milijard evrov jih je ECB odkupila 645. Tako na eni strani monetizira gospodarstvo in hkrati nevtralizira dolgove držav. Obveznice se nikoli ne bodo več vrnile v finančni obtok, države zanje že danes ne plačujejo nobenih obresti, kar pomeni, da je ECB dejansko uprizorila odpis dolgov. Spet je največji odpis pripadel Nemčiji (171,8 milijarde), Franciji (136,5), Italiji (117,7) … Grčija je iz tega programa izključena, navidezno zaradi tehničnih razlogov, dejansko pa gre za politično odločitev par excellence.

Grčija je od lanske jeseni osrednji begunski koridor, nosila je večino finančnih, socialnih in logističnih bremen za Nemčijo in EU. Spomladi jo je Nemčija v dogovoru s Turčijo in balkanskimi državami dejansko osamila in politično zaprla. Kaj pogojuje neverjetno brutalnost nemške politike do Grčije? Stare zamere ali novo eksperimentiranje z oženjem evrskega območja (grexit), morda gre za preverjanje, do kam so EU in ZDA sposobne legitimirati novo nemško hegemonijo. Cipras je po odstopu Varufakisa iz upornika postal kooperativen sledilec Dijssellbloema. Njegovo vlado ohranja zgolj strah pred zlomom in za zdaj prešibek domači fašizem. Podobno je za oblast Merklove pomembna ostra drža do Grčije. Grški dolgovi so nerešljivi, vse neživljenjske razmere odplačevanja vodijo v katastrofo, ne le Grčije, temveč tudi Evrope. Nemčija je sprožila vzpon desnega populizma in fašizma, ki ogrožata evropski mir. Kdor ne razume tega, je ekonomsko in politično slep.

Tukidid je nekoč zapisal, da je moč obratno sorazmerna s trpljenjem. Grki so jo izgubili, Nemci pridobili. Slovenija je danes deklariran grški nasprotnik glede evra in dolga, smo nemški vazali pri makedonski zapori grške meje. Za oba naša politična junaka priporočam Keynesa. Cerar naj poseže po Ekonomski perspektivi naših vnukov (1930), za Mramorja so primerne Ekonomske posledice miru (1919). Da bodo morda naši vnuki spet živeli v miru.