Križišča

Janko Lorenci

27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Kolumna

Politična pokrajina v Evropi se dramatično spreminja, in to tudi v velikih, razvitih državah. Tradicionalne ljudske stranke, leve in desne, izgubljajo teren, krepijo se populisti in skrajna desnica, deloma pa tudi t. i. nova levica. To preurejanje se bo nadaljevalo, saj krize (gospodarska, begunska, eujev-

ska ...) grozijo naprej, razslojevanje se pospešuje, nezadovoljstvo in negotovost se poglabljata.

Volivci etablirano sredinsko politiko zapuščajo, ker jo kar naprej volijo, gre pa jim vedno slabše. Zato se ozirajo po novih političnih silah. To še ne pomeni, da so populisti in skrajna desnica boljši, nasprotno. So pa spretni v netenju frustracij in čustev, igrajo na nakopičeno nezadovoljstvo – in imajo v svojih kritikah deloma prav.

Na etablirane zmerne stranke se v glavnem gleda kot na kompakten blok. Vendar so volivci do etablirane levice (socialdemokratov) bolj kritični – ker je zavrgla tradicionalno vlogo branilca temeljne družbene pravičnosti. Do odpiranja vrat neoliberalizmu je kazala nekaj zadržkov, a pri tem početju sodelovala in tako izdajala interese svojih standardnih volivcev. Zato ima od vseh mučnih kriz, ki bi načeloma morale koristiti levici, več koristi desnica.

Del volivcev se usmerja tudi k novi levici, tisti, ki se zavzema za socializem, se pravi za odpravo ali vsaj korenite popravke kapitalizma. A leva alternativa ostaja daleč prešibka za prevzem oblasti (bežna izjema je bila Siriza). Na politično dogajanje lahko v doglednem času odločilno vpliva le v sodelovanju s staro levico. Ta pa se bo morala, če noče še bolj izhlapeti, vrniti h izvorom nekdanje socialdemokracije.

Zdaj se lajnasto ponavlja, da se v stare levičarske čase ni mogoče vrniti. Deloma to drži, med drugim zato, ker se ne le delavstvo, ampak tudi del srednjega razreda, osnovna volilna baza socialdemokratov, zaradi tretje industrijske revolucije (digitalizacija, avtomatizacija, robotizacija) in globalizacije ter konkurence zunajevropske delovne sile neustavljivo krčita. A to je postopen proces, ki sproti proizvaja novo obubožano »delavstvo« (reveži, prekarci, trajno brezposelni ...) in ozračje, podobno času iz boja za osnovne socialne pravice. Nobenega pametnega razloga ni, da ne bi znova uvedli progresivnejših davkov, preprečili bega v davčne oaze, pristrigli norih menedžerskih plač, privili velikih korporacij itd. Pogoj za to je, da se etablirana politika otrese tutele kapitala in v korist večine znova – podobno kot v desetletjih po drugi vojni – prevzame primat pri vodenju družbe.

Tak zasuk v glavi in ravnanju lahko naredi samo pod pritiskom. Pritisk je zdaj tu in mogoči so različni izidi. Za zdaj se sredinska politika kot celota bolj ali manj prilagaja populistom in skrajni desnici. To je najslabša mogoča rešitev. Druga možnost je, da se bo, še naprej kot celota, tem skrajnostnim pritiskom uprla in ohranila status quo iz časa pred izbruhom gospodarske in begunske krize. Se pravi še naprej neoliberalizacija, a ne tudi naglo uničevanje demokracije, demontaža EU itd. Toda tako statusquojevstvo bo dolgoročno obnavljalo skrajnosti.

Tretja možnost je razcep etablirane politike. V tej varianti bi se zmerna desnica najbrž še bolj približala skrajni desnici, socialna demokracija pa bi se »vrnila h koreninam«, opustila neoliberalne dogme, začela boj za večjo enakost itd. Nekdanja stara pot je moderna pot, pravi Albrecht Müller. Tisti, ki trdijo, da vrnitev k njej a priori ni mogoča, so po navadi prikriti zagovorniki neoliberalizma.

Toda socialdemokracija je na slabem glasu in peša. Šibka je, kot rečeno, tudi nova levica. Zelo očitno je, da bi lahko trdna povezava med njima koristila obema stranema. Če bi se zveza sklenila s figo v žepu, bi se lahko iz nje res rodil spaček, ne tič ne miš. A to je tudi možnost za preboj na vrh. Taka zveza bi socialdemokratom vrnila nekaj verodostojnosti, da s spremembami mislijo resno, nova levica pa bi se laže otresla očitkov, da so zgolj taktično potuhnjeni revolucionarji.

Skratka, eni in drugi (skupaj z naravnim zaveznikom – zelenimi) se zdijo tako rekoč obsojeni na sodelovanje. Nova levica bo brez tega ostala nemočni komentator dogajanja, stara se bo krčila naprej. Nobeni tudi ne pomaga, da populisti in skrajna desnica debelo blefirajo, ko se – čeprav v resnici rezervna vojska kapitala in trdorokcev – predstavljajo za glasnike malih ljudi.

Če si bosta potencialna leva zaveznika hotela prislužiti to oznako sama, bosta morala spremeniti vsebino in taktiko. Zlasti bosta morala v ospredje postaviti socialno-ekonomske teme, še posebej poblaznelo razslojevanje. Bolj ali manj načelno poudarjanje človekovih pravic in politično-kulturnih tem je premalo za »kompletno« levičarstvo. Pomembno je tudi, da novo-stara levica, če bo res nastala, zastopa vse sloje od bogatih navzdol, ne samo srednji razred; resno bo morala jemati tudi strahove revnih (npr. strah za delovna mesta zaradi priseljevanja), ne pa jih odpraviti kot kanonenfuter za desne skrajneže. Hkrati bi morala kot vsaka polnokrvna politika pri nagovarjanju množic uporabiti tudi emocije in nekaj populizma; zdaj oboje po neumnem prepušča desnici. To je v Ameriki dobro zaznal Sanders.

Pritisk skrajne desnice je nevaren, a po svoje dobrodošel. Ostro opozarja na strah in jezo v ljudstvu, na gnilo sodelovanje leve in desne sredinske politike, na njeno podrejenost kapitalu in njeno odvratno hinavščino – visoke besede o skrbi za splošno blaginjo in služenje sebi in vplivni manjšini. Ta klavrna dvojnost je postopoma zamajala stara politična razmerja in rodila skrajneže. V nedogled ne moreš blefirati.