Obeti zatona

Janko Lorenci

3. 6. 2016  |  Mladina 22  |  Kolumna

Slovenija ima s političnim ekstremizmom svojevrstno srečo v nesreči. Janša, ki ga pooseblja, je na sceni že tako dolgo, da si je na politični desnici ustvaril trden monopol, hkrati pa se pri veliki večini volivcev sčasoma popolnoma onemogočil – ne samo kot skrajni politik, ampak tudi polkriminalec, primitivni zmerjač, obsedenec s preteklostjo, trdorokec ... Skratka, skrajneža (in skrajno stranko) smo dobili dovolj zgodaj, da je bil dodobra spoznan in diagnosticiran, tako da mu tudi krize, ki zdaj povsod po celini dvigajo populiste in skrajno desnico, ne morejo kaj prida pomagati. Podpora mu je med begunsko krizo sicer zrasla, a naglo spet uplahnila. Drugi skrajneži pa v njegovi senci vsaj za zdaj ne morejo zrasti. Nevarna izjema bo morda Primc.

Končni rezultat je tak, da se Janša ne more znova povzpeti na premierski položaj, ker ne bi spravil skupaj dovolj močne koalicije. In prav ta oblastna brezperspektivnost je tisto, kar maje njegovo stranko tudi navznoter. Odhodi posameznih vidnih (užaljenih) članov in škandalozni Janševi tviti je ne bodo razgnali, pomenijo pa psihološki prelom, ki že vpliva na SDS, volivce, preostalo politiko in morda tudi na Voditelja. Predvsem se lomi njegov kult osebnosti, mit o njegovi nezlomljivosti, razblinja se strah pred njim. To se zgovorno kaže tudi na javni TV, ki mu je po primitivizmu o TV-prostitutkah začela po malem vračati klofute in po novem prikaže kako njegovo laž ali manipulacijo. Prej je o vseh molčala.

Janša je glede na svoje početje pravzaprav neverjetno trpežen politik. Tako dolgoživ je zaradi osamosvojiteljskega slovesa, podpore evropske desnice, zvestobe volivcev, ki jih je postopoma vzgojil in začaral, a postal njihov ujetnik – hočejo ga samo takega, kakršen je. Tu so tudi mediji, ki so se ga bali, ga oboževali ali o njem previdno molčali, najbolj pa seveda druga politika, ki ga je uporabljala kot alibi v smislu: od Janše pa smo le boljši.

Kljub vsemu temu se Janšev urok razblinja in to predvsem po zaslugi njega samega, škorpijona, ki si ne more kaj, da ne bi pičil čolnarja, čeprav ve, da bo to pogubilo tudi njega. Ta uničevalno-samouničevalna poteza njegove psihe težko zbuja sočutje, saj je človek napravil že preveč škode in kazal pri tem preveč mračnega ugodja. Zlasti je odločilno pomagal spriditi politično kulturo, zaploditi tajkune, spraviti državo v svojem prvem mandatu s pregrevanjem gospodarstva v hudo krizo itd. Z večino evropskih populistov in desnih skrajnežev ga druži tudi to, da je trd neoliberalec, čeprav se, enako kot oni, predstavlja za branitelja malega človeka.

Janševo pešanje je za Slovenijo dobrodejno. Prineslo bo nekaj manj vsesplošne histerije, morda ublažilo oster politični razkol, ki volivcem zastira trezen pogled na to, kaj politika počne vsebinsko. Levica in sredina bosta z oslabljenim Janšo teže računali na samodejno podporo večine volivcev. Če se ve, da Janša ne more znova zavladati državi, postajajo volitve manj predvidljive. To je dobro.

Dejstvo, da ima Slovenija že tako dolgo tako močno skrajno desno stranko, ji ni v čast. To pomeni, da obstaja kar velik bazen volivcev, trajno zagretih za tako stranko in takega voditelja. Za to si lahko odločilno krivdo pripiše vsa etablirana politika. To nadalje pomeni: če se ta politika še naprej obnašala kot doslej, bo Slovenija gnila naprej in Janšo bo prej ali slej zamenjal voditelj podobnega tipa.

Če hoče politika iz Janševega slabljenja potegniti kaj pozitivnega za razvoj države, se mora spremeniti sama. Ne z besedami, ampak z ravnanjem. Poglejmo. Primanjkljaj smo pridno zmanjšali pod tri odstotke BDP in se s tem načeloma znebili nevarnosti, da nam lahko pristranska in neoliberalna bruseljska komisija ukaže tako rekoč karkoli, in tudi gospodarska rast ostaja kar spodbudna. Vendar ni videti nobenih znamenj, da Mramor in Cerar opuščata razprodajo državnega premoženja, ki jo bodo nekoč označili za sabotažo in veleizdajo, in pretirano zategovanje pasu, ki dobesedno ubija bolne ljudi, ker so čakalne dobe predolge, ki poganja izseljevanje, manjša pomoč za naraščajočo vojsko revežev itd. itd.

Ne gojimo iluzij, da se bodo članice vladajoče koalicije spremenile same od sebe. Toda k temu jih silijo okoliščine. SMC lahko prihodnje volitve pometejo s scene ali pa napravijo za političnega pritlikavca, še zlasti, če se bo znova zaostrila kriza, če zaide EU v še hujše težave, če ... SD bo ostala v parlamentu, toda ali se bo še naprej zadovoljevala z životarjenjem in vlogo dvoživke? Če kdaj, imata stara (SD) in nova (ZL) levica zdaj priložnost, da se v nakazani postjanševski klimi povežeta (ne združita!) in prevzameta vladno krmilo v svoje roke. Pogoj za to je, kot smo že zapisali, da se SD vrne k socialdemokratskim koreninam, da Mescu uspe stabilizirati ZL in da stranki namesto medsebojnega tekmovanja izbereta sodelovanje. Morda tudi uspešne Jankovićeve vrnitve ne gre povsem odpisati. Ljudstvo je do grla sito leporečnih, a jalovih politikov. Vladna kombinacija SD-ZL-Janković bi bila intriganten prelom z dosedanjimi koalicijami.

Brez temeljite preureditve politične scene, ki jo omogočajo Janševo pogrezanje, klavrni dosežki zadnjih nekaj vlad in naraščajoče nezadovoljstvo volivcev, bo Slovenija životarila naprej. Na potezi so torej nekateri deli politike, vsaj toliko pa tudi volivci, ki bodo lahko jasneje, z manj motnjami opazovali politiko in se odločali, koga hočejo na oblasti.

Vsekakor bo brez Janše, te naše zgodnje ptice evropskega desnega ekstremizma, laže dihati. Toda za normalizacijo in revitalizacijo Slovenije je samo njegov zaton daleč premalo.