Avstrijski nauk

dr. Bogomir Kovač

27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Politična kriza v sosednji Avstriji razkriva vse bolj usodne labirinte sedanje EU. Finančna in ekonomska kriza se je dokončno prevesila v politično in varnostno. Ugledno Avstrijo krivijo bankrotirana Koroška, politični polom z migranti in nesposobnost tradicionalne strankokracije. Zeleni Van der Bellen je komaj prehitel radikalnega desničarja Hoferja, nacionalista in populista, znanilca novega evropskega fašizma. O usodi EU vedno bolj odločata dve političnoekonomski instituciji: trgi in volivci. Ekonomske spremembe so razočarale volivce, evropski neoliberalizem pa je ustvaril ekonomski kaos. EU grozi zaradi demonizacije terorizma in begunske krize kulminacija »represivne normalizacije«.

Totalitarizem je velika in brutalna političnoekonomska lekcija 20. stoletja. Poganjala sta ga velika ekonomska kriza in politični kaos, oboje imamo tudi danes. Totalitarizem je namreč samo druga stran liberalističnega nihilizma, politična avtoritarnost je način udejanjanja neoliberalne tržne agende. EU naj bi reševal samodejni preplet trga in demokracije. Toda to je stara neoliberalna iluzija. Leta 1985 so se v nemškem Bitburgu poklonili tako žrtvam kot nosilcem nacističnih zločinov, sporna simbolna gesta je tedaj povzročila politični škandal, danes je to običajna praksa. Evropska desnica že nekaj časa gradi svojo legitimnost na ogroženosti Evrope, tihi sovražnik je islamski fundamentalizem, ksenofobijo podžigajo begunci in migranti, tujci nasploh. Takšno absolutizacijo političnega pa je v Evropi izumil fašizem.

Povojna evropska politična agenda ima razredne temelje, levica je pripadala delavskemu razredu, desnica kapitalu, prvi so bolj zavezani postmodernemu nihilizmu, drugi tradicionalnim krščanskim vrednotam. Toda osi razrednega boja so se premaknile, akterji pomešali. Sredi osemdesetih let ni bilo več jasne distinkcije med levimi in desnimi strankami in njihovimi volivci, fiskalna kriza države v centru in dolžniška na periferiji sta premetali politične karte. Neoliberalna agenda je prevladala kot skupno jedro. Clinton in Blair sta postavljala zmagovito »tretjo pot« na teh temeljih, levica zadnjih trideset let samo z drugim političnim predznakom legitimira desno ekonomsko in razvojno politiko. Levica nima nadomestila za keynesianizem, desnica pa je z ekonomiko ponudbe krizo povzročila.

Neoliberalizem je dejansko pot v totalitarizem, fašizem je zgolj njegovo prikrito in za zdaj bolj nezavedno orodje.

Neoliberalizem je politika, ki preferira tržne rešitve pred vladnimi, individualne in zasebne interese pred kolektivnimi in javnimi, javna potrošnja in zadolževanje sta nedopustna, kar ne velja za zasebni sektor. In sredico desne politične agende tudi poznamo, dereguliran finančni sektor, privatizacija javnega sektorja, povečana neenakost pri delitvi premoženja in dohodkov. Vse troje je tlakovalo pot v sedanjo veliko recesijo in zlom socialne države, česar niti z leve in desne niso prav razumeli. Nenadoma vsi vprek trdijo, da je presežno javno financiranje ključni problem, javno varčevanje in razdolžitev pa edina pot do stabilizacije in razvojnega zasuka. Levica ni razumela, da je to dejansko vsiljena dilema desnice, ta pa ni dojela, da so hkrati v skupnem čolnu te agende tudi radikalni zagovorniki novega evropskega fašizma. Fašizem je vedno odziv na političnoekonomsko nemoč reševanja krize in razvoja, zato je vedno proti, reakcija na vse, globalno ureditev in EU, kapitalizem ali socializem, je tako antiliberalen kot antikomunističen, upira se tako tradicionalni levici kot desnici, zato je antidogmatski in dejansko prevratniški. Trump ni naključje, je simptom tega političnega zasuka, ki stoji pred vrati centra EU.

Neoliberalizem je avstrijski izum, Hayek in Mises sta ga promovirala leta 1938 v Parizu. Osemdeset let kasneje je zrel za pokop, politično je odpovedal, ekonomsko vodi v destrukcijo. Ironija usode, leta 1989 je komunistične zablode nadomestil neoliberalizem, namesto socialistične smo dobili tržno utopijo. Hayek je ob obisku Pinochetovega Čila nemško natančen. Njegove preference, pravi, so vedno na strani liberalne diktature in ne socialne demokracije. Zanj in za Misesa je centralno planiranje prava mora, danes je učinek ekonomskih politik odvisen od načrtovanj, predvidevanj, pričakovanj. Pod skupno valuto ne bo demokracije, preroško napove Thatcherjeva, in to upravičeno trdijo danes tudi Varufakis in drugi.

Toda Hayek in Mises, tudi Friedman, inteligentni ekonomisti, so pri tem spregledali osrednjo politično zanko tržne družbe. Če državi vzamete ekonomsko vsebino, izgubi tudi politični smisel. Ljudje se politično odločajo o vodenju države glede na servis, ki jim ga zagotavlja, če ga ni, jih volitve ne zanimajo več. Demontaža socialne države je redukcija politike, ljudje izgubijo voljo biti volivci, privatizacija države je pokop demokracije in svobode izbire. Epidemična osamljenost hromi državo in vlado, politične stranke ter ljudi. Toda neaktivnost in brezvoljnost sta priložnost za politični marketing, fakti so irelevantni, štejejo slogani, videz je vse, vsebina nič, v kaosu pa štejejo avtoritete in manipulacije. Neoliberalizem je dejansko pot v totalitarizem, fašizem je zgolj njegovo prikrito in za zdaj bolj nezavedno orodje.

Politična kriza je nevarnejša od finančne, tudi ekonomske. Biznis dela in prodaja topove, politiki jih uporabljajo in zlorabljajo. Vojne so njihovo orodje in orožje. In do tod smo prispeli, tudi v okviru EU kot mirovnega projekta. Družba se je prelevila v stanje, ki ga je Marx posrečeno imenoval »parlamentarni kretenizem«. Demokracija je fasada za vladavino kretenov. In ni političnega trga, da bi jih zamenjali, ker novi zgolj nadomestijo stare. Dokler ne dobimo prave ekonomske alternative, ni upanja rešitve. Za zdaj bo treba na novega Keynesa še počakati.