Zgodovina se vrača kot farsa

Bernard Nežmah

3. 6. 2016  |  Mladina 22  |  Pamflet

Premišljevanje, iskanje manj znanih dejstev iz zgodovine ter njeno reinterpretiranje je sploh pogoj, da bi lahko mislili sedanjost. Pozaba zgodovine pač proizvede farso, v slovenskem primeru recimo ponovitev megalomanske luknje v proračunu zaradi gradnje avtocest. V devetdesetih in na začetku tisočletja je veljalo, da so investicije v ceste in kreditiranje velikih podjetij, ki kot za stavo prevzemajo tekmece in druga podjetja, model in zanesljiva pot v prosperiteto države. Rezultat so nekajkrat preplačane avtoceste in propadli ali popolnoma zadolženi »SCT«, »Vegrad«, »Mercator«, »Merkur«, »Pivovarna Laško« etc., ki so povzročili razvpito bančno luknjo.

Ko danes prebiramo, kako je »Kolektor« prevzel serijo podjetij, pred dnevi gradbeno firmo CGP, je opaziti že znano medijsko navdušenje nad rastjo novega velikana, ki izpostavlja le njegovo novo vrednost, ne pa vprašanj: od kod mu kapital in kako ga bo vrnil? Stari Zidarjev in Kordežev princip je bil videti idealen: najamemo kredite, potem pa bomo na račun stampeda poslovanja povrnili posojila. Je fenomen Stojana Petriča s »Kolektorjem« ponovitev iste zgodbe?

Temeljni pogoj uspešne tržne ekonomije je enakopravna bitka na odprtem trgu. Na Slovenskem pa so osrednji projekti stvar državnega aparata. V igri so med drugim gradnja drugega tira in koroške hitre ceste. Bo tokrat drugače?

Zoper napovedano traso ceste mimo Braslovč protestirajo civilne iniciative, strokovna združenja in zdaj tudi celjska občina. Njihova argumenta sta dva: ekološki in finančni. Se pravi uničenje obširnih hektarjev plodne zemlje in cena 300 milijonov, ki je kar dvakrat dražja od alternativne trase, ki je ovrednotena s 100 milijoni. Finančni minister in premier, ki dajeta vtis varnih gospodarjev proračuna, tokrat ne vidita problema v 200 dodatnih milijonih. Predsednik vlade Miro Cerar, ml. je več kot pol leta le opazoval policijsko stavko, ker se mu je zdelo dobrih 10 milijonov dodatkov za policijo absolutno prevelik proračunski izdatek. Hkrati pa mirno požegna cestno inačico, ki je 200 milijonov dražja od alternativne!!!

A nazaj k spominu izpred desetletja. Propadli tajkuni niso bili le čudo stvarstva, imeli so fatalni vpliv na politiko. Boško Šrot je denimo s politiki trgoval, saj jim je skozi »Delo« vračal izgubljeno popularnost. Lastništvo medijev je na Slovenskem pomemben faktor v pridobivanju poslov in ugodnosti s strani državnega aparata.

In tu se dogajajo neverjetnosti. V spopadu za naslov prvaka so košarkarji »Zlatoroga« v drugi tekmi premagali »Helios« po zaslugi zmagovite trojke, ki jo nekaj sekund pred koncem zadel Dejan Jeftić. Je fotografija s tekme končala na naslovnici »Dela«? Seveda ne, raven nacionalne košarke je pač preskromna, da bi jo ovekovečili na naslovnih straneh. Toda isti časnik je pred tedni na naslovnici objavil polstranski foto s košarkarske tekme, kjer je bil osrednji junak v kratke hlačke in majico oblečeni Miro Cerar, ml. Šlo je za prijateljsko tekmo vlade na obisku nekje v regiji, toda športno petorazredni dogodek je postal osrednja tema!???????????

Stvar je razumeti kot naklonjeno reklamo lastnika Petriča v korist državnega premiera. Pojav, ki bi ga lahko opisali kot primer sistemske korupcije. Novi megagradbinec, ki drži v rokah tako močno propagando, se kaže kot bodoči zmagovalec na gradbenih natečajih vlade.

Gradnje ljubljanskega župana so sicer osrednja politična in propagandna vsebina njegove vladavine. Tokrat napoveduje rušenje. Čez dva tedna naj bi krenili buldožerji nad kulturni center »Rog«. Argument je gradnja novega umetnostnega centra, ki naj bi stal 15 milijonov. Stvar je težko razumljiva. Več sto aktivistov in umetnikov tam že leta ustvarja, se druži in snuje simpatično obliko skupnostnega bivanja. Zakaj bi izničili nekaj, kar uspešno deluje in živi bolj ali manj brez občinske pomoči?

Župan Zoran Janković pravi, da gre za revitalizacijo »Roga«? Kar je posilstvo besede: zdajšnji »Rog« je namreč socialno živopisno dogajanje in ne mrtva cona. Revitaliziraš lahko le opuščeno in propadlo območje, medtem ko je rušenje oblika uničenja in ne oživljanja.

A zadeva sega prek konkretnosti, gre namreč za vprašanje mestnih investicij, ki so osebna domena županovega kroga, do katere drugi meščani nimajo vstopa, razen kajpak – če se nad njim ne navdušujejo. In sedaj praktična dilema: kaj je za mesto dragocenejše: pustiti sedanji kompleks »Rogovcev in zgraditi za 10 milijonov nov plavalni bazen recimo na Vevčah, ki bi postal poletno domovanje več tisoč meščanov, ali porušiti zdajšnji »Rog« in postaviti novo različico »Kina Šiške«? Ali še drugače: pustiti skupinam mladih, da samostojno ustvarjajo svoj kulturni in socialni prostor, ali pa voditi z mestnega vrha vodeno obliko paraelitistične kulture?

Zgodba »Rog« ni le stvar rušenja, je prvenstveno izganjanje civilne družbe iz sfere političnega odločanja.

Na ravni državi smo sicer doživeli absurd, ko vlada sprejema zakon o visokem šolstvu, ki zakonsko vpeljuje angleščino kot jezik predavanj na državnih univerzah. Pred 28 leti so se v Ljubljani vrstile demonstracije zoper sodni proces proti novinarjem »Mladine« Davidu Tasiću, Franciju Zavrlu in Janezu Janši ter častniku Ivanu Borštnerjem, med drugim tudi zaradi dejstva, ker je sojenje potekalo v srbohrvaškem jeziku in ne v slovenskem.

Takrat je bila slovenska država le sen, danes, ko je realnost, pa Cerar in tovarišija odpravljajo izključno mesto nacionalnega jezika na univerzi. Mediji pa temu ne posvečajo niti okroglih miz ne javnih tribun. Zgodovina se ponavlja kot farsa.