Komisija in palček

Janko Lorenci

10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Kolumna

Predsednika države skrbi, da stanje slovenske vojske ogroža našo varnost in suverenost. A veliko bolj bi se moral bati politično-gospodarskega spodkopavanja suverenosti od zunaj (EU) in znotraj. K temu znotraj nekoliko spada tudi sam.

Primer takega dvojnega spodkopavanja je evropska komisija s svojim odnosom do našega primanjkljaja. Ocenila je, da se ta čas gospodarsko pregrevamo, čeprav rastemo le za okoli 2 odstotka na leto. Po mnenju prav te umne komisije v času Janševega prvega mandata gospodarstvo ni bilo pregreto, čeprav je raslo za celih 6 odstotkov. No, za nazaj se ji je zdaj vendarle zazdelo pregreto. Skratka, metodologija komisije, uporabljena zdaj in takrat, je čudaška. To je z natančno analizo ugotovil Velimir Bole z Ekonomskega inštituta. Na tej podlagi je reagiral minister Mramor, podprlo ga je lepo število drugih finančnih ministrov in komisija je morala priznati zmoto, nam pa primanjkljaja letos ne bo treba zmanjšati za 1,2 odstotka, kot je prvotno zahtevala. To je pomembno za državo, ki zaradi zategovanja pasu davi svoje zdravstvo, šolstvo, znanost, kulturo ...

Tu se začne drugi del zgodbe, žalostinka o slovenskem samobičanju. Vsa naša politika je namreč složno, čeprav brez potrebe, fiskalno pravilo zapisala v ustavo. V tej visoki listini je od takrat rečeno, da moramo primanjkljaj v skladu s t. i. evropskim fiskalnim okvirom vsako leto zmanjšati za 0,5 odstotka BDP, dokler ne pridemo na ničlo. Brez tega bi ga lahko zmanjševali ležerneje in manj boleče. Lahko bi se sicer delali neumne in nižali primanjkljaj počasneje, a potem bi na nas zaradi kršitve ustave pritisnili od zunaj ali pa bi kak gorečnež iz NSi ali SDS alarmiral ustavno sodišče. Torej bomo primanjkljaj še naprej krčili v škodljivo hitrem tempu. Skratka, po glavi nas tolče lastna neumnost.

Tudi to kaže, kako slabo se je politika znašla po izbruhu krize leta 2008. Najprej jo je s pregrevanjem gospodarstva in zadolževanjem v prvem mandatu izjemno otežil Janša. Potem smo z Lahovnikovim protitajkunstvom po neumnem uničili veliko podjetij, namesto da bi privili samo njihove tajkune. Potem smo zamudili sanacijo bank. Nato smo zatupili s fiskalnim pravilom, slabo banko in dokapitalizacijo bank.

Cerar je imel prvi resno priložnost, da bi presekal zaporedje teh slabih potez in kaj popravil, saj je vlada zdaj v bistveno boljšem položaju kot tiste pred njo. Gospodarska rast se nadaljuje in po dolgem času se znova približujemo povprečni gospodarski razvitosti EU. Država se lahko razmeroma poceni zadolžuje zunaj. In kot rečeno: načeloma smo varnejši pred komisijo, ki nam je, dokler je bil primanjkjaj previsok, lahko mahala z gorjačo. To so bistvene razlike od časa, ko nam je grozila trojka.

Spremenilo se je tudi zunanje okolje. Komisija je izgubila veliko avtoritete, deloma je oslabljena tudi Nemčija s svojim varčevalnim diktatom. Izid Brexita je negotov, begunska kriza se lahko ponovi, enako gospodarsko-finančna. Hkrati povsod naraščata nacionalizem in evroskepsa. To pod črto pomeni, da se EU še naprej rahlja.

Zato je treba še bolj paziti na svojo suverenost in se pripravljati na morebitne slabe scenarije. Toda naša politika še naprej razprodaja državno premoženje. To je v času izjemno negotove prihodnosti v takem položaju še posebej brezumno in dobesedno sabotaža preostankov suverenosti. Prodati hoče tudi NLB, pa čeprav za drobiž. Hkrati škodljivo drega v svoje premoženje (Luka Koper), ki posluje dobro. Skrajno sumljive posle, povezane s slabo banko, pušča pri miru.

Pri tem ni problem samo politika. Veliko pomembnih institucij deluje strašljivo podobno. BS, ta čas verjetno najškodljivejša ustanova v državi, je kriva, da smo pri dokapitalizaciji bank vrgli stran milijardo evrov, še zdaj duši kreditiranje podjetij itd. Guverner Jazbec je očitno bolj lojalen tujini kot domovini. Gospodarska zbornica govori o potrebi po novi industrializaciji – in navija za razprodajo industrije. Predsednik države ne ve, da se zdaj osvaja in brani z ekonomijo, ne z vojsko. S slabo banko, pravi dr. Kovač, smo domačo korupcijo nadomestili s tujo. Ustavno sodišče brez vsake potrebe ponižno išče nasvete v EU. Medije razprodaja rahlo moti le, če nas kupujejo »drugorazredni« Hrvati, Ukrajinci ali Egipčani. Itd., itd.

Osnovna težava je v tem, da se srečujeta dva zaupanja nevredna partnerja: vrhovi EU, brezobzirni do majhnih članic, in naši vrhovi, zvesti tradiciji servilnosti do tujine. Ta drža, pri kateri je zadnjica višja od glave, križana z neoliberalno zastrupljenostjo, odsotnostjo kakršnekoli strategije in slabim poznavanjem trendov zunaj domače fare, je postala konstitutivni del našega globoko podoptimalnega razvoja. Še Hrvati, ki so v slabšem položaju kot mi, nam sproti dajejo lekcijo o tem, da se lahko tudi majhna država na mednarodnem parketu politično in ekonomsko obnaša suvereno, ne pa kot lakaj. Mi pa v svojo škodo podpiramo TTIP, tolčemo po Grčiji in Rusiji, se uklanjamo misterioznim zavezam komisije, ki so bolj plod naše servilnosti kot bruseljskega izsiljevanja.

Naša politika še nacionalizma ne zmore. Dojema se kot provinca, vrhove EU pa vidi kot višjo silo. V lastnih očeh je preprosto manjvredna, to držo pa deli z notranjimi kolaboranti in koristolovci. In ker se odločanje o razvoju Slovenije vedno bolj seli iz države, postaja odnos do tujine toliko bolj bistven. A ta odnos je kot tumor v glavi, ki ga ni mogoče izrezati. Postopoma je razsejal metastaze do te mere, da razprodaji glasno ne nasprotuje več niti resignirana javnost. Zato ponavljamo: družbeno krmilo lahko obrnejo le sile brez tumorja.